Deklica z rdečo čepico nese babici kolač čez gozd, kjer jo ogovori zviti volk. Najbolj znana pravljica bratov Grimm, prevedena iz nemškega izvirnika.
Brata Grimm · 9 min · bere Ana
Rdeča kapica: besedilo pravljice
Brata Grimm (1857). Prevod iz nemškega izvirnika »Rothkäppchen«.
Nekoč je živela majhna, ljubka deklica, ki jo je imel rad vsak, kdor jo je le pogledal, najbolj pa njena babica. Ta sploh ni vedela, kaj vse bi še podarila otroku. Nekoč ji je podarila čepico iz rdečega žameta. Ker se ji je tako lepo podala in deklica ni hotela nositi ničesar drugega več, so ji začeli reči kar Rdeča kapica.
Nekega dne ji je mama rekla: »Pridi, Rdeča kapica, tu imaš kos kolača in steklenico vina. Odnesi to babici, bolna je in slabotna, pa se bo okrepčala. Odpravi se, preden postane vroče. Ko boš zunaj, hodi lepo spodobno in ne skreni s poti, sicer boš padla, razbila steklenico in babica ne bo imela ničesar. In ko prideš v njeno sobo, ne pozabi reči dobro jutro in ne stikaj najprej po vseh kotih.«
»Vse bom naredila prav,« je rekla Rdeča kapica mami in ji v obljubo segla v roko. Babica pa je stanovala zunaj v gozdu, pol ure od vasi. Ko je Rdeča kapica prišla v gozd, je srečala volka. Ni vedela, kako hudobna žival je to, zato se ga ni bala.
»Dober dan, Rdeča kapica,« je rekel volk. »Lepa hvala, volk.« »Kam pa tako zgodaj, Rdeča kapica?« »K babici.« »Kaj pa nosiš pod predpasnikom?« »Kolač in vino. Včeraj smo pekli, pa naj si bolna in slabotna babica malo privošči in se okrepča.« »Rdeča kapica, kje pa stanuje tvoja babica?« »Še dobre četrt ure naprej v gozdu, pod tremi velikimi hrasti, tam stoji njena hiša. Spodaj so leskove meje, to pa gotovo veš,« je rekla Rdeča kapica.
Volk si je mislil: »Ta mlada, nežna stvarca, to bo pa slasten zalogaj. Še boljši bo kot starka. Zvito se moraš lotiti, da ujameš obe.« Nekaj časa je hodil ob Rdeči kapici, potem pa je rekel: »Rdeča kapica, poglej no te lepe rože vse naokrog. Zakaj se nič ne ozreš? Mislim, da sploh ne slišiš, kako lepo pojejo ptički. Hodiš, kot da bi šla v šolo, v gozdu pa je tako veselo.«
Rdeča kapica je dvignila pogled. Ko je videla, kako sončni žarki plešejo med drevesi sem in tja in kako je vse polno lepih rož, si je mislila: »Če babici prinesem svež šopek, jo bo tudi razveselil. Še tako zgodaj je, da bom vseeno prišla pravočasno.« Skrenila je s poti v gozd in nabirala rože. Kadar je kakšno utrgala, se ji je zdelo, da malo naprej raste še lepša. Stekla je ponjo in zašla vse globlje v gozd.
Volk pa je šel naravnost k babičini hiši in potrkal na vrata. »Kdo je zunaj?« »Rdeča kapica, prinašam kolač in vino, odpri.« »Kar pritisni na kljuko,« je zaklicala babica, »preslabotna sem, ne morem vstati.« Volk je pritisnil na kljuko, vrata so se odprla in brez besede je šel naravnost do postelje in babico pogoltnil. Potem si je oblekel njena oblačila, si nadel njeno čepico, legel v njeno posteljo in zagrnil zavese.
Rdeča kapica pa je tekala od rože do rože. Ko jih je nabrala toliko, da jih ni mogla več nositi, se je spet spomnila babice in se odpravila k njej. Začudila se je, da so vrata odprta. Ko je stopila v sobo, se ji je zdelo vse tako čudno, da si je mislila: »Ojej, kako tesno mi je danes pri srcu, pa sem sicer tako rada pri babici!« Zaklicala je: »Dobro jutro!«, a ni dobila odgovora.
Nato je stopila k postelji in odgrnila zavese. Tam je ležala babica, s čepico globoko potisnjeno na obraz, in bila je videti tako čudna. »Oj, babica, kako velika ušesa imaš!« »Da te bolje slišim.« »Oj, babica, kako velike oči imaš!« »Da te bolje vidim.« »Oj, babica, kako velike roke imaš!« »Da te lažje zgrabim.« »Ampak, babica, kako strašno velika usta imaš!« »Da te lažje požrem.« Komaj je volk to izrekel, je skočil iz postelje in pogoltnil ubogo Rdečo kapico.
Ko se je volk nasitil, je spet legel v posteljo, zaspal in začel na ves glas smrčati. Mimo hiše je ravno šel lovec in si mislil: »Kako glasno smrči stara gospa. Moram pogledati, ali ji kaj manjka.« Stopil je v sobo in ko je prišel do postelje, je zagledal, da v njej leži volk. »Tu sem te našel, ti stari grešnik,« je rekel. »Dolgo sem te iskal.«
Hotel je že nameriti puško, ko se je spomnil, da je volk morda požrl babico in da bi jo bilo še mogoče rešiti. Zato ni ustrelil, ampak je vzel škarje in spečemu volku začel previdno parati trebuh. Ko je nekajkrat zarezal, je zagledal, kako se sveti rdeča čepica. Še nekaj rezov, in deklica je skočila ven ter zaklicala: »Ah, kako sem se prestrašila! Kako temno je bilo v volkovem trebuhu!« Potem je prišla ven še stara babica, živa, čeprav je komaj dihala.
Rdeča kapica pa je hitro prinesla velike kamne in z njimi so volku napolnili trebuh. Ko se je zbudil, je bil tako težak, da je komaj vstal. Ves okoren se je odvlekel v gozd in se ni nikoli več vrnil.
Rdeča kapica pa je hitro prinesla velike kamne in z njimi so volku napolnili trebuh. Ko se je zbudil, je hotel zbežati, a kamni so bili tako težki, da se je takoj zgrudil in ni več vstal.
Vsi trije so bili veseli. Lovec je volku slekel kožuh in odšel z njim domov. Babica je pojedla kolač in popila vino, ki ga je prinesla Rdeča kapica, in si spet opomogla. Rdeča kapica pa si je mislila: »Nikoli več v življenju ne bom sama skrenila s poti v gozd, če mi je mama to prepovedala.«
Pripovedujejo tudi, da je Rdečo kapico nekoč, ko je babici spet nesla pecivo, nagovoril drug volk in jo hotel zvabiti s poti. Rdeča kapica pa se je pazila in šla naravnost svojo pot. Babici je povedala, da je srečala volka, ki ji je sicer voščil dober dan, a je gledal tako hudobno. »Ko ne bi bila na odprti cesti, bi me požrl.« »Pridi,« je rekla babica, »zaklenili bova vrata, da ne more noter.«
Kmalu zatem je volk potrkal in zaklical: »Odpri, babica, jaz sem Rdeča kapica, pecivo ti nesem.« Babica in Rdeča kapica pa sta bili tiho kot miški in nista odprli vrat. Sivec se je nekajkrat priplazil okrog hiše, nazadnje pa skočil na streho. Hotel je počakati, da gre Rdeča kapica zvečer domov, potem pa bi se splazil za njo in jo v temi požrl. Toda babica je uganila, kaj namerava.
Pred hišo je stalo veliko kamnito korito. Babica je rekla otroku: »Vzemi vedro, Rdeča kapica. Včeraj sem kuhala klobase, pa odnesi vodo, v kateri so se kuhale, v korito.« Rdeča kapica je nosila in nosila, dokler ni bilo veliko, veliko korito čisto polno. Vonj po klobasah je udaril volku v nos. Vohal je in gledal dol, nazadnje pa je vrat tako stegnil, da se ni mogel več držati in je začel drseti. Zdrsnil je s strehe naravnost v veliko korito. Ves premočen je zlezel ven in jo ucvrl v gozd, da se je kar kadilo za njim. Rdeča kapica pa je veselo odšla domov in nihče ji ni storil nič hudega.
Pred hišo je stalo veliko kamnito korito. Babica je rekla otroku: »Vzemi vedro, Rdeča kapica. Včeraj sem kuhala klobase, pa odnesi vodo, v kateri so se kuhale, v korito.« Rdeča kapica je nosila in nosila, dokler ni bilo veliko, veliko korito čisto polno. Vonj po klobasah je udaril volku v nos. Vohal je in gledal dol, nazadnje pa je vrat tako stegnil, da se ni mogel več držati in je začel drseti. Zdrsnil je s strehe naravnost v veliko korito in utonil. Rdeča kapica pa je veselo odšla domov in nihče ji ni storil nič hudega.
Rdeča kapica: kratka obnova
Ljudska pravljica · Brata Grimm
Rdeča kapica je dobila ime po čepici iz rdečega žameta, ki ji jo je podarila babica. Nekega dne jo je mama poslala k bolni babici v gozd s kolačem in vinom ter ji naročila, naj ne skrene s poti. V gozdu je srečala volka in mu povedala, kam gre. Volk jo je pregovoril, naj nabere rože, sam pa je odšel naravnost k babici.
Volk je rekel, da je Rdeča kapica, vstopil in babico pogoltnil. Oblekel je njena oblačila in legel v posteljo. Ko je prišla Rdeča kapica, se je čudila babičinim velikim ušesom, očem, rokam in ustom, nato pa je volk pogoltnil še njo. Lovec je slišal glasno smrčanje in v postelji našel volka. Ni ga ustrelil, ampak je spečemu volku s škarjami previdno prerezal trebuh. Ven sta prišli živi Rdeča kapica in babica. Volku so trebuh napolnili s kamni, zato se je zgrudil in ni več vstal.
Rdeča kapica si je obljubila, da ne bo nikoli več sama skrenila s poti. Ko jo je pozneje ogovoril drug volk, je šla naravnost k babici in skupaj sta zaklenili vrata. Volk je skočil na streho in čakal. Babica je Rdečo kapico prosila, naj v kamnito korito pred hišo nanosi vodo, v kateri so se kuhale klobase. Volk je zavohal klobase, se preveč stegnil, zdrsnil s strehe v korito in utonil.
Književne osebe
- Rdeča kapica: ljubka deklica z rdečo žametno čepico, ki se nauči ubogati mamo.
- Volk: zvita in hudobna žival, ki z zvijačo pogoltne babico in Rdečo kapico.
- Babica: bolna in slabotna, živi v hiši v gozdu pod tremi velikimi hrasti.
- Mama: Rdečo kapico pošlje k babici in ji naroči, naj ne skrene s poti.
- Lovec: zasliši volkovo smrčanje ter reši babico in Rdečo kapico.
Sporočilo
Ubogaj starše in ne zaupaj neznancem, ki te vabijo s poti. Kdor se iz svoje napake kaj nauči, je naslednjič pametnejši.
Vprašanja za pogovor
- Kaj je mama naročila Rdeči kapici, preden je odšla k babici?
- Kako je volk prelisičil Rdečo kapico?
- Kako je lovec rešil babico in Rdečo kapico?
- Kaj je Rdeča kapica naredila drugače, ko je srečala drugega volka?
