Deklica, bela kakor sneg, zbeži pred zavistno kraljico in njenim čudežnim zrcalom ter najde dom pri sedmih dobrih palčkih v gorah. Ena najlepših pravljic bratov Grimm, prevedena iz nemškega izvirnika.
Brata Grimm · 21 min · bere Ana
Sneguljčica: besedilo pravljice
Brata Grimm (1857). Prevod iz nemškega izvirnika »Sneewittchen«.
Nekoč je bilo sredi zime in snežinke so kakor peresa padale z neba. Tedaj je kraljica sedela ob oknu, ki je imelo okvir iz črne ebenovine, in šivala. Ko je tako šivala in dvignila pogled k snegu, se je z iglo zbodla v prst in v sneg so padle tri kapljice krvi. Rdeče je bilo na belem snegu tako lepo, da si je mislila: »Ko bi imela otroka, belega kakor sneg, rdečega kakor kri in črnega kakor les na tem okviru!«
Kmalu zatem je dobila hčerko, ki je bila bela kakor sneg, rdeča kakor kri in s tako črnimi lasmi kakor ebenovina. Zato so ji dali ime Sneguljčica. Ko pa se je otrok rodil, je kraljica umrla.
Čez leto dni si je kralj vzel drugo ženo. Bila je lepa gospa, a ponosna in prevzetna in ni prenesla, da bi jo kdo prekosil v lepoti. Imela je čudežno zrcalo. Kadar je stopila predenj in se ogledovala v njem, je rekla: »Zrcalce, zrcalce na steni, katera je najlepša v vsej deželi?« Zrcalo pa je odgovorilo: »Gospa kraljica, v deželi nobena ni lepša od vas.« Tedaj je bila zadovoljna, saj je vedela, da zrcalo govori resnico.
Sneguljčica pa je rasla in postajala vse lepša. Ko je bila stara sedem let, je bila lepa kakor jasen dan in lepša od kraljice same. Ko je kraljica nekoč spet vprašala svoje zrcalo: »Zrcalce, zrcalce na steni, katera je najlepša v vsej deželi?«, je to odgovorilo: »Gospa kraljica, tu nobena ni lepša od vas, a Sneguljčica je tisočkrat lepša kot vi.«
Kraljica se je prestrašila in postala rumena in zelena od zavisti. Odslej se ji je ob pogledu na Sneguljčico srce kar obrnilo v prsih, tako zelo jo je sovražila. Zavist in napuh sta ji v srcu rasla kakor plevel, vse višje in višje, da ni imela več miru ne podnevi ne ponoči. Tedaj je poklicala lovca in mu rekla: »Odpelji otroka ven v gozd, nočem je več videti pred svojimi očmi. Tam jo pokončaj in mi v dokaz prinesi njeno srce.«
Kraljica se je prestrašila in postala rumena in zelena od zavisti. Odslej se ji je ob pogledu na Sneguljčico srce kar obrnilo v prsih, tako zelo jo je sovražila. Zavist in napuh sta ji v srcu rasla kakor plevel, vse višje in višje, da ni imela več miru ne podnevi ne ponoči. Tedaj je poklicala lovca in mu rekla: »Odpelji otroka ven v gozd, nočem je več videti pred svojimi očmi. Tam jo pokončaj in mi v dokaz prinesi njena pljuča in jetra.«
Lovec je ubogal in jo odpeljal v gozd. Ko pa je že segel po nožu, se je Sneguljčica razjokala in rekla: »Ah, dragi lovec, pusti me živeti. Zbežala bom v divji gozd in se nikoli več ne vrnem domov.« Ker je bila tako lepa, se je lovcu zasmilila in rekel je: »Kar beži, ubogi otrok.« »Divje zveri te bodo kmalu raztrgale,« si je mislil, pa vendar se mu je zdelo, kakor da bi se mu odvalil kamen s srca, ker je ni bilo treba pokončati. Ravno takrat je mimo pritekel mlad divji prašič. Lovec ga je ulovil in kraljici v dokaz prinesel njegovo srce. Hudobna žena je verjela, da Sneguljčice ni več.
Lovec je ubogal in jo odpeljal v gozd. Ko pa je že segel po nožu, se je Sneguljčica razjokala in rekla: »Ah, dragi lovec, pusti me živeti. Zbežala bom v divji gozd in se nikoli več ne vrnem domov.« Ker je bila tako lepa, se je lovcu zasmilila in rekel je: »Kar beži, ubogi otrok.« »Divje zveri te bodo kmalu raztrgale,« si je mislil, pa vendar se mu je zdelo, kakor da bi se mu odvalil kamen s srca, ker je ni bilo treba pokončati. Ravno takrat je mimo pritekel mlad divji prašič. Lovec ga je zabodel, mu vzel pljuča in jetra ter jih prinesel kraljici v dokaz. Kuhar jih je moral skuhati v slani vodi, hudobna žena pa jih je pojedla in mislila, da je pojedla Sneguljčičina pljuča in jetra.
Uboga deklica pa je bila zdaj v velikem gozdu čisto sama. Bilo jo je tako strah, da je gledala vse liste na drevesih in ni vedela, kaj naj stori. Začela je teči. Tekla je čez ostro kamenje in skozi trnje, divje živali so skakale mimo nje, a nobena ji ni storila nič hudega. Tekla je, dokler so jo le nesle noge, in ko se je že delal večer, je zagledala majhno hišico. Stopila je noter, da bi se odpočila.
V hišici je bilo vse majhno, a tako lično in čisto, da se ne da povedati. Tam je stala z belim prtom pogrnjena mizica s sedmimi krožnički in pri vsakem krožničku je bila žlička, pa še sedem nožkov in vilic in sedem čašic. Ob steni je stalo sedem posteljic, druga ob drugi, pogrnjenih s snežno belimi rjuhami. Sneguljčica je bila tako lačna in žejna, da je z vsakega krožnička pojedla malo zelenjave in kruha in iz vsake čašice popila kapljico soka, saj nikomur ni hotela vzeti vsega. Ker je bila tako utrujena, je potem legla v eno od posteljic, a nobena ni bila prava. Ena je bila predolga, druga prekratka, dokler ni bila končno sedma ravno prav. V njej je obležala, se priporočila ljubemu Bogu in zaspala.
Ko je bilo že čisto temno, so prišli domov gospodarji hišice. To je bilo sedem palčkov, ki so v gorah kopali rudo. Prižgali so svojih sedem lučk in ko je bilo v hišici svetlo, so videli, da je bil nekdo tu, saj ni bilo vse tako v redu, kot so pustili.
Prvi je rekel: »Kdo je sedel na mojem stolčku?« Drugi: »Kdo je jedel z mojega krožnička?« Tretji: »Kdo je vzel od mojega kruhka?« Četrti: »Kdo je jedel mojo zelenjavico?« Peti: »Kdo je bodel z mojimi vilicami?« Šesti: »Kdo je rezal z mojim nožkom?« Sedmi: »Kdo je pil iz moje čašice?«
Potem se je prvi ozrl naokrog in videl, da je na njegovi postelji majhna jamica, pa je rekel: »Kdo je stopil v mojo posteljico?« Drugi so pritekli in klicali: »Tudi v moji je nekdo ležal.« Ko pa je sedmi pogledal v svojo posteljo, je zagledal Sneguljčico, ki je ležala v njej in spala. Poklical je druge, ti so pritekli in od začudenja zavpili. Prinesli so svojih sedem lučk in posvetili na Sneguljčico. »Ojoj, ojoj!« so klicali. »Kako lep je ta otrok!« Tako so se razveselili, da je niso zbudili, ampak so jo pustili spati naprej v posteljici. Sedmi palček pa je spal pri svojih tovariših, pri vsakem eno uro, in tako je minila noč.
Ko se je zdanilo, se je Sneguljčica prebudila. Ko je zagledala sedem palčkov, se je ustrašila. Oni pa so bili prijazni in so jo vprašali: »Kako ti je ime?« »Ime mi je Sneguljčica,« je odgovorila. »Kako pa si prišla v našo hišo?« so spraševali palčki naprej. Tedaj jim je povedala, da jo je mačeha hotela spraviti s sveta, lovec pa ji je prizanesel. Potem je tekla ves dan, dokler ni končno našla njihove hišice.
Palčki so rekli: »Če nam boš gospodinjila, kuhala, postiljala, prala, šivala in pletla in boš vse lepo pospravljala in čistila, lahko ostaneš pri nas in ničesar ti ne bo manjkalo.« »Da,« je rekla Sneguljčica, »iz srca rada,« in ostala pri njih. Skrbela je, da je bilo v hiši vse v redu. Zjutraj so palčki odhajali v gore iskat rudo in zlato, zvečer so se vračali in takrat je morala biti večerja pripravljena. Čez dan je bila deklica sama, zato so jo dobri palčki svarili: »Pazi se svoje mačehe, kmalu bo izvedela, da si tukaj. Nikar nikogar ne spusti v hišo.«
Kraljica pa je mislila, da Sneguljčice ni več, in ni dvomila, da je spet prva in najlepša. Stopila je pred svoje zrcalo in rekla: »Zrcalce, zrcalce na steni, katera je najlepša v vsej deželi?« Zrcalo je odgovorilo: »Gospa kraljica, tu nobena ni lepša od vas, a Sneguljčica, ki za gorami s sedmimi palčki živi, je tisočkrat lepša kot vi.«
Kraljica pa je mislila, da je pojedla Sneguljčičina pljuča in jetra, in ni dvomila, da je spet prva in najlepša. Stopila je pred svoje zrcalo in rekla: »Zrcalce, zrcalce na steni, katera je najlepša v vsej deželi?« Zrcalo je odgovorilo: »Gospa kraljica, tu nobena ni lepša od vas, a Sneguljčica, ki za gorami s sedmimi palčki živi, je tisočkrat lepša kot vi.«
Tedaj se je ustrašila, saj je vedela, da zrcalo ne govori neresnice. Spoznala je, da jo je lovec prevaral in da je Sneguljčica še živa. Zdaj je spet tuhtala in tuhtala, kako bi jo pogubila, kajti dokler ni bila najlepša v vsej deželi, ji zavist ni dala miru. Ko si je končno nekaj izmislila, si je pobarvala obraz in se oblekla kakor stara kramarica, tako da je ni bilo mogoče prepoznati. Tako preoblečena je šla čez sedem gora k sedmim palčkom, potrkala na vrata in zaklicala: »Lepo blago naprodaj! Naprodaj!«
Sneguljčica je pokukala skozi okno in zaklicala: »Dober dan, ljuba gospa, kaj pa prodajate?« »Dobro blago, lepo blago,« je odgovorila, »vezalke vseh barv,« in potegnila ven eno, spleteno iz pisane svile. »To pošteno ženo lahko spustim noter,« si je mislila Sneguljčica, odpahnila vrata in si kupila lepo vezalko. »Otrok,« je rekla starka, »kako pa si videti! Pridi, da ti enkrat pošteno zavežem životec.« Sneguljčica ni slutila nič hudega, stopila je prednjo in si pustila zavezati životec z novo vezalko. Starka pa jo je urno zategnila, tako močno, da Sneguljčica ni mogla več dihati in je padla na tla, kakor da bi bila mrtva. »Zdaj pa nisi več najlepša,« je rekla starka in odhitela.
Kmalu nato, ko se je mračilo, je domov prišlo sedem palčkov. Kako so se prestrašili, ko so zagledali svojo ljubo Sneguljčico ležati na tleh! Ni se ganila, kakor da bi bila mrtva. Dvignili so jo, in ko so videli, da je preveč tesno zavezana, so vezalko prerezali. Tedaj je začela malo dihati in počasi je spet oživela. Ko so palčki slišali, kaj se je zgodilo, so rekli: »Stara kramarica ni bila nihče drug kot hudobna kraljica. Pazi se in ne spusti nikogar noter, kadar nas ni pri tebi.«
Hudobna žena pa je, ko je prišla domov, stopila pred zrcalo in vprašala: »Zrcalce, zrcalce na steni, katera je najlepša v vsej deželi?« Zrcalo je odgovorilo kakor prej: »Gospa kraljica, tu nobena ni lepša od vas, a Sneguljčica, ki za gorami s sedmimi palčki živi, je tisočkrat lepša kot vi.«
Ko je to slišala, ji je vsa kri planila k srcu, tako se je prestrašila, saj je dobro videla, da je Sneguljčica spet oživela. »Zdaj pa,« je rekla, »si bom izmislila nekaj, kar te bo zares pogubilo.« S čarovnijo, ki jo je znala, je naredila strupen glavnik. Potem se je preoblekla in privzela podobo druge starke. Tako je šla čez sedem gora k sedmim palčkom, potrkala na vrata in zaklicala: »Dobro blago naprodaj! Naprodaj!« Sneguljčica je pogledala ven in rekla: »Kar pojdite naprej, nikogar ne smem spustiti noter.« »Pogledati pa menda vendar smeš,« je rekla starka, potegnila ven strupeni glavnik in ga dvignila visoko.
Deklici je bil tako všeč, da se je dala premotiti in je odprla vrata. Ko sta se zmenili za ceno, je starka rekla: »Zdaj te bom pa enkrat pošteno počesala.« Uboga Sneguljčica ni slutila nič hudega in je pustila starki, da jo češe. Komaj pa ji je zataknila glavnik v lase, je strup učinkoval in deklica je brez zavesti padla na tla. »Ti čudo lepote,« je rekla hudobna žena, »zdaj je po tebi,« in odšla.
Na srečo pa je bil kmalu večer, ko se je sedem palčkov vrnilo domov. Ko so videli Sneguljčico ležati na tleh, kakor da bi bila mrtva, so takoj posumili na mačeho. Iskali so in našli strupeni glavnik. Komaj so ga potegnili iz las, je Sneguljčica prišla k sebi in jim povedala, kaj se je zgodilo. Spet so jo posvarili, naj bo previdna in naj nikomur ne odpira vrat.
Kraljica pa je doma stopila pred zrcalo in rekla: »Zrcalce, zrcalce na steni, katera je najlepša v vsej deželi?« Zrcalo je odgovorilo kakor prej: »Gospa kraljica, tu nobena ni lepša od vas, a Sneguljčica, ki za gorami s sedmimi palčki živi, je še vedno tisočkrat lepša kot vi.«
Ko je slišala, kaj govori zrcalo, se je tresla od jeze. »Sneguljčica mora proč,« je zavpila, »pa naj me stane, kar hoče!« Nato je šla v skrito, samotno izbo, kamor ni zahajal nihče, in tam naredila strupeno, strupeno jabolko. Na zunaj je bilo videti lepo, belo z rdečimi lički, da se ga je zahotelo vsakomur, ki ga je zagledal. Kdor pa bi ugriznil košček, bi padel v smrtni spanec.
Ko je bilo jabolko gotovo, si je pobarvala obraz, se preoblekla v kmečko ženo in tako odšla čez sedem gora k sedmim palčkom. Potrkala je. Sneguljčica je pomolila glavo skozi okno in rekla: »Nikogar ne smem spustiti noter, sedem palčkov mi je prepovedalo.« »Meni je tudi prav,« je odgovorila kmetica. »Svojih jabolk se bom že znebila. Na, eno ti podarim.« »Ne,« je rekla Sneguljčica, »ničesar ne smem vzeti.« »Se bojiš strupa?« je rekla starka. »Poglej, jabolko bom prerezala na dvoje. Rdeče lice pojej ti, belo bom pojedla jaz.«
Jabolko pa je bilo tako zvito narejeno, da je bilo zastrupljeno le rdeče lice. Sneguljčici se je lepega jabolka zelo zahotelo. Ko je videla, da kmetica grize svojo polovico, se ni mogla več upirati. Iztegnila je roko skozi okno in vzela strupeno polovico. Komaj pa je imela grižljaj v ustih, je padla na tla in obležala brez življenja. Kraljica jo je pogledala s hudobnim pogledom, se na ves glas zasmejala in rekla: »Bela kakor sneg, rdeča kakor kri, črna kakor ebenovina! Tokrat te palčki ne bodo več zbudili.«
Ko je doma vprašala zrcalo: »Zrcalce, zrcalce na steni, katera je najlepša v vsej deželi?«, je to končno odgovorilo: »Gospa kraljica, v deželi nobena ni lepša od vas.« Tedaj je njeno zavistno srce dobilo mir, kolikor ga pač zavistno srce lahko ima.
Ko so se palčki zvečer vrnili domov, so našli Sneguljčico ležati na tleh. Iz njenih ust ni prihajal noben dih več. Dvignili so jo, iskali, ali bi našli kaj strupenega, ji odvezali životec, ji počesali lase in jo umili z vodo, a nič ni pomagalo. Ljuba deklica se ni prebudila. Položili so jo na nosila, vseh sedem jih je sedlo okrog nje in jokali so za njo tri dni.
Potem so jo hoteli pokopati, a bila je še tako sveža kakor živ človek in je imela še vedno lepa rdeča lica. Rekli so: »Ne moremo je položiti v črno zemljo,« in so dali narediti prozorno stekleno krsto, da jo je bilo videti z vseh strani. Položili so jo vanjo in nanjo z zlatimi črkami napisali njeno ime in da je kraljeva hči. Potem so krsto postavili zunaj na goro in eden od njih je vedno ostal pri njej in jo čuval. Prišle so tudi živali in jokale za Sneguljčico, najprej sova, potem krokar in nazadnje golobica.
Sneguljčica je dolgo, dolgo ležala v krsti, a se ni nič spremenila. Videti je bila, kakor da bi spala, saj je bila še vedno bela kakor sneg, rdeča kakor kri in s črnimi lasmi kakor ebenovina. Zgodilo pa se je, da je v gozd zašel kraljevič in prišel do hišice palčkov, da bi tam prenočil. Na gori je zagledal krsto in lepo Sneguljčico v njej in prebral, kar je bilo napisano z zlatimi črkami.
Tedaj je rekel palčkom: »Dajte mi krsto, dal vam bom, kar koli hočete zanjo.« A palčki so odgovorili: »Ne damo je za vse zlato na svetu.« Tedaj je rekel: »Potem mi jo podarite, kajti ne morem živeti, ne da bi videl Sneguljčico. Spoštoval in častil jo bom kakor tisto, kar mi je najdražje.« Ko je tako govoril, so se ga dobri palčki usmilili in mu dali krsto.
Kraljevič je ukazal svojim služabnikom, naj jo odnesejo na ramenih. Zgodilo pa se je, da so se spotaknili ob grm, in od tega sunka je Sneguljčici iz grla zletel košček strupenega jabolka, ki ga je odgriznila. Kmalu zatem je odprla oči, dvignila pokrov krste in se usedla. Bila je spet živa. »Ojej, kje pa sem?« je zaklicala. Kraljevič je ves vesel rekel: »Pri meni si,« in ji povedal, kaj se je zgodilo. Potem je rekel: »Rad te imam bolj kot vse na svetu. Pojdi z mano na grad mojega očeta, postala boš moja žena.« Sneguljčica ga je vzljubila in šla z njim, in njuno poroko so pripravili z velikim razkošjem in sijajem.
Na slavje pa so povabili tudi Sneguljčičino hudobno mačeho. Ko se je oblekla v lepa oblačila, je stopila pred zrcalo in rekla: »Zrcalce, zrcalce na steni, katera je najlepša v vsej deželi?« Zrcalo je odgovorilo: »Gospa kraljica, tu nobena ni lepša od vas, a mlada kraljica je tisočkrat lepša kot vi.«
Tedaj je hudobna žena grdo zaklela in postalo jo je tako strah, tako strah, da ni vedela, kam bi se dela. Najprej sploh ni hotela iti na poroko, a ni ji dalo miru, morala je iti in videti mlado kraljico. Ko je vstopila, je spoznala Sneguljčico in od strahu in groze je obstala in se ni mogla ganiti. Potem pa se je obrnila, zbežala iz grajske dvorane in tekla in tekla, daleč stran, in nihče je ni nikoli več videl. Sneguljčici pa ni mogla nikoli več storiti nič hudega.
Tedaj je hudobna žena grdo zaklela in postalo jo je tako strah, tako strah, da ni vedela, kam bi se dela. Najprej sploh ni hotela iti na poroko, a ni ji dalo miru, morala je iti in videti mlado kraljico. Ko je vstopila, je spoznala Sneguljčico in od strahu in groze je obstala in se ni mogla ganiti. Toda nad žerjavico so že stali železni čevlji. S kleščami so jih prinesli noter in jih postavili prednjo. Morala je stopiti v razbeljene čevlje in plesati, dokler ni mrtva padla na tla.
Sneguljčica: kratka obnova
Ljudska pravljica · Brata Grimm
Kraljica je sredi zime šivala ob oknu in si zaželela otroka, belega kakor sneg, rdečega kakor kri in črnega kakor ebenovina. Kmalu je dobila hčerko Sneguljčico, ob njenem rojstvu pa je umrla. Kralj se je znova oženil s prevzetno kraljico, ki je imela čudežno zrcalo. Ko ji je zrcalo povedalo, da je Sneguljčica tisočkrat lepša od nje, je kraljica postala strašno zavistna. Lovcu je ukazala, naj deklico odpelje v gozd in se je znebi. Lovcu pa se je Sneguljčica zasmilila, zato jo je pustil zbežati.
Sneguljčica je tekla skozi gozd, dokler ni prišla do hišice sedmih palčkov, ki so v gorah kopali rudo. Palčki so ji dovolili ostati, če jim bo gospodinjila, in jo svarili, naj nikogar ne spusti v hišo. Kraljica pa je od zrcala izvedela, da je Sneguljčica živa. Preoblečena v starko jo je najprej s pretesno vezalko, potem pa s strupenim glavnikom spravila v nezavest. Obakrat so jo palčki zvečer rešili.
Tretjič je kraljica prišla kot kmečka žena in Sneguljčici dala strupeno polovico jabolka. Deklica je padla v globok spanec in palčki je niso mogli zbuditi. Ker je bila še vedno lepa kakor živa, so jo položili v stekleno krsto na gori. Nekega dne je prišel kraljevič in palčki so mu krsto podarili. Ko so se njegovi služabniki spotaknili, je Sneguljčici iz grla zletel košček jabolka in prebudila se je. S kraljevičem sta se poročila. Hudobna kraljica je na poroki spoznala Sneguljčico, od strahu zbežala in je nihče ni nikoli več videl.
Književne osebe
- Sneguljčica: lepa in dobra kraljična, bela kakor sneg, ki najde dom pri palčkih.
- Kraljica: Sneguljčičina mačeha, lepa, a prevzetna in zavistna, ki se ogleduje v čudežnem zrcalu.
- Sedem palčkov: prijazni rudarji, ki Sneguljčico sprejmejo k sebi in jo dvakrat rešijo.
- Lovec: se deklici usmili in jo pusti zbežati v gozd.
- Kraljevič: zagleda Sneguljčico v stekleni krsti in jo vzame za ženo.
- Zrcalo: čudežno zrcalo na steni, ki vedno govori resnico.
Sporočilo
Zavist in napuh človeku ne dajo miru in mu ne prinesejo sreče. Dobrota in prijateljstvo pa nas varujeta tudi v težkih časih.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj je kraljica tako sovražila Sneguljčico?
- Kolikokrat je kraljica prišla k hišici palčkov in kaj je prinesla s seboj?
- Kako se je Sneguljčica na koncu prebudila?
- Zakaj palčki krste niso hoteli prodati, kraljeviču pa so jo podarili?
