Butalci si pamet kupijo kar v sodu, župan si v dežju sposodi beraško plahto, policaj pa zajcu prepove deteljo. Pet šaljivih zgodb Frana Milčinskega o tem, kako modro se v Butalah lotijo vsake reči.
Fran Milčinski · 15 min · bere Ana
Kako so si Butalci omislili pamet: besedilo pravljice
Fran Milčinski, izbor iz Butalcev.
Kako so si Butalci omislili pamet.
Kogar koli je tujca zaneslo med Butalce, vsak jih je hvalil na glas: »Gnoja da imajo dosti in dober koruzen kruh, niti jim ne manjka dežja in sonca in poleti muh, kakor v paradižu da žive; samo pameti da nimajo prave.«
Taka hvala je Butalcem dobro dela. In so dejali: »Ko imamo obilno vseh drugih dobrot, ni vrag, da ne bi dobili še pameti, kolikor treba. Za denar je naprodaj vse! Potem bomo v Butalah brez napake!«
Pa je naneslo in so praviti slišali o tujem mestu, da imajo pod mostom deveto šolo, v tem mestu da je toliko pameti, da jo kar v sodih prodajajo kakor kislo zelje.
Pa so sklenili in s sodom tjakaj poslali štiri može, da kupijo vedro pameti ali dve, kakor bo kazala cena. Peljali so se s košem, okrašen je bil s smrekicami, veselo so na komatih peli kraguljčki.
Pripeljejo se v mesto, ustavijo se pred prvo krčmo, povedo, da prihajajo iz Butal, in barajo, kje bi bila na prodaj pamet. Toda so dejali, da mora biti prava, dobra roba in ne predraga, drugače je ne kupijo.
Se čudi krčmar, ali je mogoče, da so iz Butal! Kolikšna čast za njegovo hišo! In da niso mogli bolje zadeti, nego da so se ustavili tukaj: postregel da jim bo s pametjo najboljše vrste in bo pol zastonj.
Povabil jih je v hišo in ukazal gospodinji, da slavne gospode dobro postreže.
Tačas pa, ko jim je gospodinja stregla, sta krčmar in hlapec ročno ujela miš, jo izpustila v sod na vozu in sod zamašila. In so bili potem možje iz Butal prav zadovoljni tudi z računom za pamet. Bali so se, da bo dražja.
Plačali so in dejali, da bodo še prišli, če jim bo pamet zopet pošla. Sedli so na voz in bistro odcingljali.
Srečno so pricingljali v Butale. Sredi Butal so se ustavili. Kakor je bil ukazal župan, je bila zbrana šolska mladina in sta bila navzoča tudi butalski policaj in občinski bik; ti so pameti najbolj potrebni, je dejal, ti naj je bodo prvi deležni.
Povzpel se je župan na voz in dal z roko znamenje, pa so zazvonili zvonovi in počili možnarji. Tisti hip je župan odmašil sod, da pogleda noter, pa je prestrašena venkaj šinila miška, zadela je župana ravno v brk in po županu dol smuknila na tla, skozi kričečo mladino jo je preko ceste ubrala naravnost v županovo hišo.
Butale so strmele, stare in mlade: »Joj, ojoj, takšna je pamet! Pa je pamet resnično pametna! Najprej je poljubila župana, to se spodobi, in se ni potem prav nič premišljala, kam naj gre: v županovo hišo je šla, tjakaj spada!«
To je bilo jako všeč vsem Butalcem in so bili ponosni, da imajo pamet tako pametno.
Pa so imeli pri tej kupčiji še posebno srečo; kajti ni trajalo dolgo, pa je imela pamet mlade in je pameti kmalu bilo dovolj po vseh Butalah.
O županovi suknji.
Butalski župan je imel novo suknjo. Tri tedne jo je nosil na pregled po domači ulici, da so Butalci uživali njeno lepoto. Butalci so bili ponosni na suknjo in so dejali: »Mi smo mi!«
Četrti teden pa je stopil župan še proti Tepanjcam, naj ga vidijo še Tepanjčani in počijo od zavisti. Mogočno je korakal in že je premeril pol pota, pa ga je dražilo, žive duše ni bilo na cesti. Samo berača Matevža je srečal, kraj ceste je sedel, ogrnjen je bil v staro sajasto plahto in se prijazno obiral.
Bilo je sredi polja, tedaj se je nenadoma usul dež in je zastokal župan: »Moja žlahtna suknja, kaj bo rekla, če jo premoči dež! Škoda neznanska!«
Se mu oglasi berač Matevž: »Gospod župan, veste kaj, par soldov mi dajte vbogajme, pa vam posodim svojo plahto, da se ogrnete vanjo. Svojo suknjo pa dajte meni, da vam jo nesem!«
Županu se je ta beseda zdela modra in je storil tako: mogočno je vrgel beraču miloščino, slekel svojo žlahtno suknjo, da jo nese berač, sebe pa je zavil v sajasto beraško plahto. Dež je lil kakor iz škafa in se je župan žuril nazaj proti Butalam, komaj je za njim korake lovil berač Matevž.
Še preden je dospel župan do prvih butalskih koč, že je bil moker skozi plahto in skozi vse, kar je imel pod plahto, do kože in kosti in v škornjih mu je stala luža. Pa je dejal: »Hvala bogu, da imam plahto in nimam suknje, bo vsaj žlahtna suknja obvarovana plohe!«
Pa se je ozrl po beraču in je videl berača ogrnjenega z žlahtno svojo suknjo in je bila kakor mokra cunja, spred in zad je od nje curljalo.
Tedaj se je zavzel župan. Ustavil se mu je korak, desni kazalec je uprl v čelo in napel možgane, da je kar zaškripalo. In je dejal: »Sedaj res ne vem, čemu sem sajasto plahto nosil jaz in čemu je žlahtno mi suknjo nosil berač Matevž; od sajaste plahte mi je posvinjana še vsa druga obleka. In ne vem, zakaj sem pravzaprav temu falotu, beraču Matevžu, še cel groš dal vbogajme!«
Butalski zajec.
Tale historija ni kdo ve kako imenitna, povem jo le, ker se mi je sanjala. Včasih se mi kake historije sanjajo, pa ni nobena dosti prida.
O butalskem zajcu se mi je sanjalo tole.
Privadil se je bil v deteljo in je Butalce nič koliko bolelo srce, ko so videli požrešno žival, kako se jim suče po deteljišču.
Majali so glave in moževali, kaj naj store, da preženo zajca iz detelje in ga preženo brez škode za deteljo, pa tudi brez škode za zajca, ki takisto ne bo brez koristi v pečenem stanju.
Majali so glave in moževali teden dni in še teden dni in so sklenili tako: najprej naj se zajcu detelja prepove z lepo besedo, morebiti bo pomagalo. In da ne bo zamere, naj se da živali primeren rok, do tega roka se mora izseliti. Če se ne bo, bodo vnovič stopili vkup in preudarili in sklenili, kaj bo potem.
Tako so dejali in so ukazali policaju in ko je prišla nedelja, se je pokril policaj s kapo in je stopil na občinsko pot ob deteljišču. Z mogočnim glasom je dal zajcu na znanje, da so butalski možje sklenili tako, da se mu najstrože in nepreklicno prepove deteljišče; izseliti da se mora iz detelje v hosto, to pa najkasneje v štirinajstih dneh in tako gotovo, ker bi drugače lahko prišlo drugače, in se ne ve, kako bi prišlo.
Verno so Butalci poslušali oklic. Potem so šteli dneve in so čakali, kaj bo: ali se bo zajec pokoril oklicu ali se bo drznil, da se mu ne bo. To bi bil punt!
Tekli so dnevi, preteklo jih je štirinajst, tedaj je detelja zrasla tako visoko, da iznad nje ni bilo videti zajca tudi, kadar se je od sladke detelje pijan postavljal na glavo.
Pa ko Butalci zajca niso videli, so dejali: »Hvala bogu, ni ga več!« in so bili veseli.
In takih ljudi je povsod dosti: česar ne vidijo ali ne marajo videti, pa pravijo, da ni.
Kašo pihal.
Butalci niso kar za pečjo čepeli, nego je marsikateri s popotnim škornjem stopil tudi v svet in prinesel marsikaj koristnega iz tujine.
V onem času, ko Butalci še niso poznali prosa, se je zgodilo, in se je vrli butalski prvak vrnil z daljne poti, čez ramo mu je visela bisaga, v sprednji malhi je imel proso, vzad pa kašo. In je razodel začudenim Butalcem: »Možje, ali veste, kaj je proso? Proso bomo sejali, iz prosa bomo delali kašo. Ni boljše jedi na svetu od zabeljene kaše! Dajte, prepričajte se!«
Ukazal je doma, naj hite in skuhajo kašo. Sredi trga pa je dal prinesti mizo, nanjo so postavili skledo s kašo in je bila prekrasno zabeljena, da se je daleč svetila v soncu. Zraven sklede je ležala žlica in so bili povabljeni vsi Butalci, da bo vsak enkrat zajel in poskusil neznano dobroto.
Pa so prihajali Butalci in se vrstili in gnetli, da drug za drugim zajame in nese v usta, in je vsak moral hitro oddati žlico drugim rokam, ki so se stezale za žlico. In je hodila žlica kakor blisk svojo pot iz rok v usta, iz ust v roke, in ni poteklo časa za očenaš, že je bila skleda prazna in so imeli vsi Butalci opečena usta.
Kajti je bila kaša silno vroča, pa je nihče ni utegnil pihati, ker se je mudilo za žlico. Zapomnili pa so si Butalci vročo lastnost kaše in ko so bili vsejali proso in jim je lepo vzklilo in z bogatim latjem budilo najlepše nade, so se zbirali ob njivi in od daleč pihali v latje, da ne bo kaša prevroča.
Imajo pa Butalci nevšečne sosede, Tepanjčane, in je mimo njive prišel Tepanjčan Jaka in se radoveden ustavil. Pa so ga kaj hitro napodili z besedo in dejanjem: »Ne boš kaše pihal, Jaka, kaša je naša!«
Kako so Butalci peljali vino.
Županova hči je bila na oklicih in so pripravljali ženitovanje, kakršnega še ni bilo pod domačim zvonom. Koruzne moke so imeli pripravljene nič kakšne in nič koliko in boba in svinjskega mesa in medu in žefrana. Le vina je bilo še treba nakupiti na Hrvaškem.
Pa je starešina z drugovi zapregel koš, naložili so sod in so se peljali na hrvaško stran.
Toda Hrvaška je čuda od rok, v enem dnevu ne prideš tja, pa naj ti vola gresta kar po vseh štirih. Pa je Butalce na poti zajela noč in so ugibali, kje in kako bi prenočili, da ne bo preslabo in ne bo predrago.
Je dejal starešina: »Joj! V Butalah doma imamo postelje, vsak svojo, v Butalah nas ne bi stala noč ne vinarja. Dajmo, obrnimo v Butale! V Butalah prenočimo, jutri pa potujemo naprej!«
Tako so storili. In so storili tako tudi drugi dan in tretji dan takisto in so spali prav dobro in brez stroškov. Le na Hrvaško niso prišli ne drugi dan ne tretji.
Ta reč se jim je zdela sitna in so se četrti večer posvetovali in so sklenili, da vendarle ni drugače, nego bodo prenočili kar tukajle v tejle vasi, vola naj ostaneta kar vprežena, jutri pa bodo odrinili naprej.
V tisti vasi so bili že čuli o Butalcih in ko so butalski možje spali, so jim voz z volmi obrnili.
Drugo jutro navsezgodaj so se starešine in drugovi zopet skobacali v koš in bistro odškripali po cesti. Vozili so se in vozili ves dan in so dejali: »Šentano se vleče pot na Hrvaško, kdo bi si mislil!« Šele ko se je zvečerilo, so zagledali zvonik in so bili veseli, da so dospeli na Hrvaško in so dejali: »Lep imajo Hrvatje stolp, podoben je našemu; tako lep pa vendarle ni, kakor ga imamo v Butalah!«
Pa se niso malo čudili, ko jih je sprejel butalski župan in se je zbralo okoli njih vesoljno butalsko mesto, in so jih vsi izpraševali, kakšno je hrvaško vino in po čem.
Kako so si Butalci omislili pamet: kratka obnova
Šaljiva zgodba · Fran Milčinski
Tujci so Butalce hvalili, da imajo vsega dosti, le prave pameti ne. Zato so štirje možje s sodom odšli v tuje mesto, kjer naj bi pamet prodajali kar v sodih. Krčmar jih je lepo pogostil, s hlapcem pa je medtem v sod spustil miš. Doma je župan slovesno odprl sod, miš pa mu je skočila na brk in stekla v njegovo hišo. Butalci so bili ponosni, kako pametna je njihova pamet.
Ko je župan v novi suknji šel proti Tepanjcam, ga je ujel dež. Beraču Matevžu je dal miloščino, se ogrnil v njegovo sajasto plahto, berač pa mu je nesel suknjo. Domov je prišel premočen in umazan, suknja pa je bila mokra kakor cunja. Butalci so zajcu z oklicem prepovedali deteljo. Ko je detelja zrasla tako visoko, da ga ni bilo več videti, so mislili, da je ubogal.
Neki Butalec je s poti prinesel proso in kašo. Vsi so jo jedli z eno samo žlico tako hitro, da je niso utegnili pihati, in so se opekli. Pozneje so zato pihali kar v proso na njivi. Za svatbo županove hčere so možje šli po vino na Hrvaško, a so vsak večer spat hodili domov. Ko so prenočili v tuji vasi, so jim domačini voz obrnili. Ves dan so se vozili in zvečer spet prispeli v Butale, pa so mislili, da so na Hrvaškem.
Književne osebe
- Butalci: prebivalci Butal, ki mislijo, da se da pamet kupiti kakor kislo zelje.
- Župan: prvi odpre sod s pametjo in v dežju zamenja svojo novo suknjo za beraško plahto.
- Krčmar: zvit mož v tujem mestu, ki Butalcem namesto pameti proda miš v sodu.
- Berač Matevž: županu posodi staro sajasto plahto in mu v dežju nese suknjo.
- Policaj: zajcu na glas razglasi, da se mora v štirinajstih dneh izseliti iz detelje.
- Starešina: vodi može po vino in predlaga, da vsako noč prespijo doma v Butalah.
Sporočilo
Pameti ne moremo kupiti, uporabljati jo moramo sami. Kdor ne premisli, kaj dela, se hitro osmeši ali pa ga drugi opeharijo.
Vprašanja za pogovor
- Kaj so Butalci dobili v sodu namesto pameti?
- Kaj je bilo narobe z županovo kupčijo z beračem Matevžem?
- Zakaj so Butalci mislili, da je zajec ubogal oklic?
- Kako so se možje, ki so šli po vino, znašli spet v Butalah?
