Pod lipo na ljubljanskem Starem trgu ponosno Urško povabi na ples skrivnosten mladenič z mrzlimi rokami. Stara ljubljanska pripovedka o povodnem možu iz Ljubljanice, povedana na novo za otroke.
Slovenska ljudska · 14 min · bere Ana
Povodni mož: besedilo pravljice
Slovenska ljudska pripovedka, prosto po ljudskem izročilu.
V stari Ljubljani, kjer se zelena Ljubljanica počasi vije pod grajskim hribom, so nekoč živeli ribiči, čolnarji in meščani, ki so svojo reko dobro poznali. Vedeli so, kje je voda plitva in kje globoka, kje se v tolmunih skrivajo veliki sulci in kje ob bregu cvetijo lokvanji. Vedeli pa so še nekaj, o čemer so govorili samo tiho, zvečer ob ognjišču. V globini reke je živel povodni mož.
Ribiči so ga včasih videli ponoči, ko je luna posijala na vodo. Sedel je na kamnu ob bregu in imel dolge lase, zelene kakor vodne trave, oči pa so se mu svetile kakor dve ribji luski. Kadar so ga zagledali, so tiho obrnili čoln in veslali drugam. Včasih pa je prišel tudi podnevi, med ljudi. Takrat je bil videti kakor lep mlad gospod, le rob njegove suknje je bil vedno malo moker, čeprav je bil dan suh in sončen. In kdor mu je segel v roko, se je zdrznil, ker je bila mehka in mrzla kakor led.
Povodni mož ni bil hudoben, bil pa je zelo osamljen. Spodaj v reki je imel lepo hišo iz zelenkastega stekla, polno školjk in prodnikov, ki so se lesketali kakor biseri. A v tej hiši ni bilo ognja, ni bilo kruha ne soli in nikoli ni v njej zazvenela pesem. Zato je povodni mož najraje poslušal, kadar je iz mesta do reke priplavala godba.
Na Starem trgu je takrat rasla velika, košata lipa. Pod njo so se meščani ob nedeljah zbirali, sedeli na klopeh, se pogovarjali in jedli, mladi pa so plesali. Trobente so trobile, gosli so pele in cimbale so zvenele, da je bilo slišati vse do vode. Takrat se je gladina Ljubljanice rahlo nagubala, kakor bi se nekdo spodaj veselo zibal v taktu godbe.
Med vsemi ljubljanskimi dekleti je bila najlepša Urška. Imela je svetle kite, rdeča lička in smeh, ki je zvenel kakor zvonček. A Urška je bila tudi zelo ponosna. Fantje so jo vabili na ples drug za drugim, ona pa je vsakemu odkimala. Enemu je rekla, da je premajhen, drugemu, da ima prevelike čevlje, tretjemu, da pleše kakor medved. Fantje so odhajali žalostni, Urška pa se je smejala in si popravljala pisani trak v laseh.
Neke poletne nedelje je bilo pod lipo še posebno veselo. Sonce se je že nagibalo za grajski hrib, ura na zvoniku je odbila sedem, Urška pa še ni zaplesala niti enkrat. »Ali danes sploh ne boš plesala?« so jo spraševale prijateljice. »Bom,« je odgovorila Urška, »ko pride pravi plesalec. Z navadnim fantom se mi ne ljubi vrteti.«
Tedaj je pod lipo stopil neznan mladenič. Bil je visok in lep, oblečen v zeleno suknjo s srebrnimi gumbi, na glavi pa je imel klobuk, globoko potisnjen na čelo. Vljudno je pozdravil vse navzoče in vsakemu podal roko. Ljudje so se mu nasmihali, a ko so se dotaknili njegove dlani, so se po vrsti zdrznili. Roka je bila mehka in mrzla, kakor bi jo ravnokar potegnil iz vode. Stara branjevka, ki je pod lipo prodajala hruške, si je potiho mislila: »Ta pa ni od tukaj.«
Mladenič se je ozrl po plesišču in obstal pred Urško. »Ali bi zaplesala z menoj?« jo je vprašal in se ji globoko priklonil. »Od daleč sem prišel, ker sem slišal, da v Ljubljani živi deklica, ki je najlepša med vsemi.« Urška je zardela in se mu sladko nasmehnila. »Ves večer sem čakala samo nate,« je rekla. »Hitro mi podaj roko, saj sonce že zahaja.«
In zaplesala sta. Mladenič jo je vodil tako lahkotno, kakor bi imel peruti, in Urška se je vrtela z njim, da so ji kite letele po zraku. Kmalu so drugi pari obstali in ju začudeno gledali. Še godcem so omahnile roke, tako čudno je bilo videti, kako ta dva plešeta. Ko je godba utihnila, je mladenič zacepetal z nogo. »Ne potrebujeva ne gosli ne trobent!« je zaklical. »Naj nama zaigra drugačna godba!«
Tisti hip so se nad mestom zgrnili temni oblaki. Zabučal je veter, da so se veje lipe upogibale, z neba je zagrmelo, iz daljave pa je bilo slišati, kako šumi narasla reka. Ljudje so se stisnili skupaj, Urška pa se je prvič prestrašila. »Ne boj se,« ji je rekel plesalec. »Ne boj se grmenja, ne boj se vetra in ne boj se šumenja vode. Vse to je moja godba. Samo pleši, Urška, samo pleši!«
»Ustaviva se malo,« ga je prosila Urška, »rada bi se oddahnila.« A mladenič se ni ustavil. Vrtela sta se vedno hitreje, iz sence lipe čez trg, mimo hiš in naravnost proti reki. Na bregu Ljubljanice sta se trikrat zavrtela v krogu, potem pa sta skupaj skočila v valove. Čolnarji, ki so stali na bregu, so videli samo velik vrtinec, ki se je zavrtel na vodi in se počasi umiril. Urške ni bilo nikjer več.
Ko je Urška odprla oči, ni bila mokra in ni ji bilo mraz. Stala je v veliki dvorani iz zelenkastega stekla. Skozi stene je videla, kako mimo plavajo ribe, kako se zibljejo vodne trave in kako od zgoraj, iz daljnega sveta, skozi vodo pada medla mesečina. Pred njo je stal njen plesalec. Klobuka ni imel več in Urška je zagledala njegove dolge zelene lase.
»Ne boj se me,« je rekel tiho. »Nisem te pripeljal sem, da bi ti storil kaj hudega. Tako dolgo sem poslušal godbo pod lipo in tako dolgo sem gledal, kako plešeš. Rad bi, da ostaneš pri meni in postaneš moja nevesta.«
Povodni mož ji je razkazal vso svojo hišo. Ena soba je bila polna školjk, druga polna srebrnih prodnikov, v tretji pa so na steklenih policah ležali vsi prstani, ki so jih ljudje kdaj izgubili v reki. Urška je hodila iz sobe v sobo in strmela. A kmalu je opazila, da v vsej hiši ni nobenega ognjišča. Ni bilo peči, ni bilo kruha, ni bilo soli. Za večerjo ji je povodni mož prinesel vodne cvetove in surove ribe, in ko je Urška zapela, da bi si pregnala strah, je njen glas v vodi zamrl, kakor bi pela v blazino.
Dnevi so minevali. Urška je spala v stekleni postelji pod odejo iz mehkega mahu in vsako jutro gledala navzgor, kjer se je skozi vodo komaj vidno svetlikalo sonce. Mislila je na mamo, ki gotovo joče zanjo, na lipo na Starem trgu in na vonj sveže pečenega kruha. Mislila pa je tudi na vse fante, ki jih je tako ošabno zavrnila. »Kako sem bila neumna,« si je šepetala. »Lahko bi plesala s katerim koli izmed njih, pa sem hotela samo najlepšega. Zdaj imam najlepšega plesalca, a sem tako daleč od doma.«
Povodni mož je videl, kako žalostna je. Prinašal ji je najlepše školjke in najbolj bleščeče kamenčke, a Urška se ni več smejala. Nekega dne ga je tiho prosila: »Pusti me domov, samo za kratek čas. Rada bi videla mamo in ji povedala, da sem živa in zdrava.«
Povodni mož je dolgo molčal. »Prav,« je rekel nazadnje. »Ampak privezal te bom na verigo, ki je nihče ne bo videl. Ko jo bom prvič potegnil, se poslovi. Ko jo bom potegnil drugič, moraš biti že na pol poti. Ko jo bom potegnil tretjič, moraš biti spet pri meni.«
Preden je odšla, ji je dal še metlo. »Pometi mojo hišo,« je rekel, »in kar pometeš, vzemi s seboj za darilo.« Urška je pometla steklena tla in nabrala polno ruto drobnega peska, ribjih lusk in polomljenih školjk. Čudno darilo je to, si je mislila, a ga je vseeno lepo zavezala. Potem jo je voda nežno dvignila in jo ponesla navzgor, vse do brega pod Starim trgom.
Bila je noč, ko je Urška potrkala na domača vrata. Mama je odprla, zagledala hčer in jo objela tako močno, da sta obe zajokali od sreče. Urška ji je pripovedovala o stekleni hiši in o povodnem možu, in ko je odvezala ruto, sta obe onemeli. Pesek, luske in školjke so se spremenili v čisto, svetlo zlato.
A okrog pasu je Urška čutila nevidno verigo, mrzlo kakor rečna voda. Mama je hitro poklicala starega čolnarja iz sosednje hiše, ki je o reki vedel več kot kdor koli v mestu. Čolnar je potipal zrak okrog Urškinega pasu in otipal verigo, čeprav je ni videl. »Hitro,« je rekel, »snemimo jo in jo privežimo na nekaj, kar je močnejše od nas.« Previdno so sneli verigo in jo z vsemi močmi privezali okrog debla stare lipe na Starem trgu.
Komaj so to storili, je veriga prvič zazvenela. Lipa se je stresla od korenin do vrha, da so z nje popadali listi. Veriga je zazvenela drugič in lipa se je nagnila proti reki, kakor bi jo vlekel velikan. Ko je veriga zazvenela tretjič, je zašumela vsa Ljubljanica, lipa je zaškripala in se nagnila še bolj, a korenine so jo trdno držale. Potem se je veriga z žvenketom pretrgala in je ni bilo več.
Iz reke se je zaslišal dolg, žalosten vzdih. Urška je stekla na breg, pokleknila ob vodo in zaklicala v temo: »Povodni mož, ne bodi žalosten! Hvala ti za tvojo hišo in za tvoje darilo. V vodi ne morem živeti, ker je moje srce doma, na soncu. A obljubim ti, da te ne bom pozabila. Vsako nedeljo, ko bo pod lipo igrala godba, bo igrala tudi zate.«
Voda je bila dolgo tiha. Potem se je čisto ob bregu na gladini narisal krog, kakor bi nekdo spodaj prikimal, in reka je spet mirno tekla naprej.
Od tistega dne je bila Urška drugačna. Z zlatom iz rute je kupila kruha in toplih oblačil za revne otroke iz predmestja, na plesu pa ni nikogar več zavrnila. Plesala je z majhnimi in velikimi, z rokodelci in s čolnarji, in smejala se je tako prijazno, da so jo imeli radi vsi. Stara lipa je ostala nagnjena proti reki še mnogo let, dokler je meščani zaradi starosti niso morali posekati.
Pravijo pa, da povodni mož še vedno živi v Ljubljanici. Kadar ob poletnih nedeljah po starem mestu zadoni godba, se voda pod mostovi rahlo zaziblje, kakor bi nekdo spodaj tiho plesal. In ribiči, ki ga še zdaj včasih vidijo v mesečini na kamnu ob bregu, pravijo, da ima na obrazu prijazen nasmeh. Posluša, kako zgoraj igrajo zanj.
Povodni mož: kratka obnova
Pripovedka · Slovenska ljudska
V globini Ljubljanice je živel osamljen povodni mož, ki je rad poslušal godbo pod lipo na Starem trgu. Tam so ob nedeljah plesali, med dekleti pa je bila najlepša Urška, ki je bila tudi zelo ponosna. Vse fante, ki so jo vabili na ples, je zavrnila. Neke nedelje zvečer je pod lipo prišel lep neznanec v zeleni suknji, ki je imel mrzle roke. Urška je z njim takoj zaplesala. Plesala sta vse hitreje, zabučal je veter in zagrmelo je, nato pa sta se odvrtela do reke in skočila v vodo.
Urška se je znašla v stekleni hiši na dnu reke. Plesalec je bil povodni mož in jo je prosil, naj postane njegova nevesta. V hiši pa ni bilo ne ognja ne kruha ne soli, zato je bila Urška vse bolj žalostna. Spoznala je, kako ošabna je bila do fantov. Povodni mož jo je za kratek čas pustil domov, a jo je privezal na nevidno verigo. Za darilo ji je dal vse, kar je pometla v njegovi hiši.
Doma so se pesek, luske in školjke v ruti spremenili v zlato. Mama in stari čolnar sta ji pomagala sneti verigo in skupaj so jo privezali na staro lipo. Ko je veriga trikrat zazvenela, se je lipa nagnila proti reki, a je zdržala, veriga pa se je pretrgala. Urška se je povodnemu možu zahvalila in mu obljubila, da ga ne bo pozabila. Z zlatom je kupila kruh in oblačila za revne otroke, na plesu pa ni nikogar več zavrnila.
Književne osebe
- Urška: najlepše in zelo ponosno dekle v Ljubljani, ki pod vodo spozna svojo napako.
- Povodni mož: osamljen prebivalec Ljubljanice z dolgimi zelenimi lasmi in mrzlimi rokami, ki ni hudoben.
- Mama: se razveseli hčerine vrnitve in ji pomaga, da se reši verige.
- Stari čolnar: sosed, ki o reki ve več kot kdor koli in otipa nevidno verigo.
- Fantje: vabijo Urško na ples, a jih ona ošabno zavrača.
Sporočilo
Ošabnost prinese žalost, prijaznost do vseh pa veselje. Dom in ljudje, ki nas imajo radi, so vredni več kot vse bleščeče stvari.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj Urška ni hotela plesati s fanti iz mesta?
- Po čem so ljudje lahko spoznali, da neznani plesalec ni od tukaj?
- Kaj je Urški manjkalo v stekleni hiši na dnu reke?
- Kako se je Urška spremenila, ko se je vrnila domov?
