Butalci osedlajo dvanajst konj in gredo po sol v daljno mesto Solimuri, doma pa jo poskusijo kar posejati. Pet šaljivih zgodb Frana Milčinskega o butalski pameti, z ježem, kobiljimi jajci in kislim mlekom vred.
Fran Milčinski · 16 min · bere Ana
Butalci gredo po sol: besedilo pravljice
Fran Milčinski, izbor iz Butalcev.
Butalci gredo po sol.
Butalcem je pošla sol in je bilo to nerodno ne le za kuho in za peko, nego tudi za butalsko modrost, kajti niso kaj vedeli in kam, kadar jim je kdo ukazal, da se gredo solit, in to ni bilo redkokrat.
Pa so moževali in nazadnje sklenili: ni drugače, treba osedlati dvanajst konj in z njimi v svet po soli. Dejali so, pot da bo dolga in da vzemo kotel s seboj, da ne bodo brez južine. In še zastran marel so moževali, ali bi jih kazalo vzeti na pot, kajti je svet neznansko velik in je po svetu vsake sorte vreme.
Je dejal župan: »Široke imamo klobuke ali klafrnice. Klafrnice nas bodo dežja varovale tudi brez marel. Marel nam je treba le za klafrnice, da dež ne zmoči klafrnic. Ni pa vrag, da ne bi vseh klafrnic spravili pod eno marelo. Zato bo dovolj, pravim, če si vzamemo s seboj eno samo marelo.«
Reče Piškurjev Ražem: »Veste kaj, pustimo vsak svojo klafrnico doma, pot zato ne bo nič daljša! Pa nam vsaj ne bo treba klafrnicam na ljubo s seboj vlačiti marele, marela je reč, ki se rada izgubi.«
Pa so sklenili, da je ta beseda modra, in so gologlavi zajahali konje in jih pognali.
Jahali so čez devet planin in devet dolin, da so prišli v prekrasno mesto Solimuri. Tam je bilo soli, da še vodo solijo in se tej vodi pravi morje.
Tam sol tudi prodajajo. Pa so nakupili Butalci dvanajst tovorov soli in so Solimurci jako prijazni ljudje: dovolili so jim, da lahko še pridejo, kadar jim bo česa treba za denar.
Butalci so bili silno zadovoljni in so stopili v krčmo, da dobro kupčijo zalijejo, potem bi krenili zopet domov.
Pa so se zmedli v durih in mesto v krčmo so stopili v brivnico poleg krčme in je bila tudi v brivnici jako prijazna postrežba in se je Butalcem zgodilo, da so bili ostriženi in obriti, še preden so naročili bokal vina. In so bili ostriženi in obriti tako lepo, da drug drugega niso več poznali, nego so se izpraševali, od kod si in kam si namenjen.
Ta reč jim ni bila všeč. Natovorili so sol na živali, odpravili se na pot v Butale in so jim begale glave nemajhne skrbi.
Prevalili so pet planin in pet dolin, tedaj se jim je zahotelo počitka in južine.
V senci so raztovorili konje, zakurili ogenj in v kotlu zamešali polento.
Polento je bilo treba soliti. Pa so barali pri bližnji kajži in prosili gospodinjo soli. Ni je imela ali ni marala dati ali jih ni razumela: ne v tej kajži ne v drugi niso je dobili ne zrna. In so neslano morali jesti polento. Ni jim dišala. Nevoljni so vstali od južine: neslana južina ni južina!
Ko pa so pričeli zopet tovoriti konje, so se jim lica zasmejala od ušesa do ušesa: »Iskali smo zrno soli po kajžah, pa imamo s seboj dvanajst tovorov, hvala bogu!«
Bili so potolaženi in so se žurili proti Butalam.
Čim bolj pa so se bližali domačemu mestu, bolj jim je rastla skrb, ali so pravi ali niso pravi. Preden jih je nesreča zanesla v brivnico, so bili že pravi; potem pa so se izprevrgli.
Pozno zvečer so dospeli v Butale in ustavili na trgu. S strahom je vsak stopil na svoj dom, ponižno potrkal in vprašal, ali je gospodar doma.
Pa so povsod prejeli odgovor, gospodarja da ni in da je šel po sol.
Sedaj se je vsak oddahnil in je rekel: »Hvala bogu, pravi sem! Če bi pa zdajle gospodar bil doma, joj meni, ne bi vedel, kdo da sem in kam naj se obrnem.«
In so bili zelo veseli in ko so jih izpraševali, kakšno je mesto Solimuri in ali je postavnejše od Butal, so dejali: »Kaj bo postavnejše, še plota nimajo, da konja zanj privežeš!«
V Butalah sejejo sol.
Butalcem je bilo sitno, da so morali sol kupovati tako daleč. Pot stane, sol ni zastonj in še se zgodi, da je nimaš, kadar bi jo najbolj potreboval. Doma pa je zemlje dovolj in kakšne zemlje: na taki zemlji plenja vse mogoče! Pa so sklenili, da bodo sol pridelovali sami doma.
Pa so spomladi vsak okoli svoje koče prekopali rušo, jo povlekli in vanjo posejali sol, da jo bo gospodinja imela kar pri roki kakor peteršiljček in drobnjak.
In potem je padal dež in je sijalo ljubo sonce in so pričakovali in veselo pričakali: pognalo je mlado zelenje, bujno šlo v rast in obetalo bogato žetev.
Pa kar je pognalo in se tako lepo šopirilo, so bile same mlade koprive in nič drugega.
Pa so jih Butalci gledali in so jemali mlado perjiče na jezik: pošteno jih je opeklo! Zadovoljni so dejali: »Ajsa! Mlada sol, že sedaj je tako ostra! Kako bo šele slana, hvala bogu, kadar dozori!«
Butalski jež.
Iz starih časov so se Butalcem ohranili marsikateri spomini, morebiti so resnični, morebiti niso.
Med te spomine spada tudi butalski jež.
Pravijo, v davnih dneh da so Butale vsako leto priredile pitanega ježa. O svetem Martinu so ga zaklali in mast in meso prodali in je bil dobiček tolikšen, da jim je zalegel za vse cerkvene potrebe.
Razdevali so ježa v koritu, to korito so potem izplaknili s kropom in je imelo vesoljno mesto mastno juho ves teden vse mesne dni. Kost od pleča pa so si prihranili za pustni čas in so jo tedaj vtikale v lonce vsak dan druga gospodinja, da je dobil ričet žlahtnejši okus. Tolikšen je bil butalski jež!
Neko leto, pravijo, je bil jež tako nemarno debel, da jim je masti še čuda ostalo. Nasolili so jo in jo dali v zvonik. Nad zvonovi je bil obok, tjakaj nad obok so jo spravili, tam se jim ni bilo bati drznih tolovajev in požrešnih tatov.
Toda je bilo preveč masti in je bila pretežka. Predrla je obok nad zvonovi in je porušila še drugi obok pod zvonovi in bi bila kmalu predrla še tretji obok in porušila kor. Pa je bila nad tretjim obokom pajčevina. Hvala bogu, da je mežnar ni bil ometel! V to pajčevino se je mast srečno ujela in je v njej obvisela, da sta bila tretji obok in kor obvarovana od razdejanja.
Včasih je le prav, če mežnarji puste v miru kako pajčevino.
Kobilja jajca.
Pod milim nebom je čuda raznovrstnih stvari, živih in mrtvih, nihče vseh ne pozna.
Pa so bile buče taka stvar, ki je njega dni niso poznali v Butalah.
Zanese Butalca pot iz imenitnega domačega mesta v drugo, tam je bil semenj, pa vidi kup buč. Zraven stoji kmet in jih prodaja.
Butalec ostrmi: »Oha, kakšna so to jabolka! Kolikšno bo šele drevo, ki jih rodi!«
Misli kmet, da se mož norčuje, pa mu odgovori: »Kaj se vam zdi, to niso jabolka, to so kobilja jajca!«
Se zavzame Butalec: »Jajca kobilja? Taka, da se konjska žival izvali iz njih? Konjske živali še nimamo v Butalah, dajte, prodajte mi jih par!«
Pa se kmet ni dal prositi in je prodal par in je izbral največji dve, da bosta v Butalah za pleme, in še je navrgel pouk: »Jajci je treba doma zakopati v gnoj, v gnoju ostaneta štiri tedne, ne ure več, ne ure manj. Pa ko preteče rok, boste zijali, kaj so kobilja jajca!«
Butalec je poslušal in razumel. Vzel je buči, vsako pod svojo pazduho, in se zadovoljen obrnil domov proti Butalam.
Buči sta bili težki in nerodni, pot je šla navkreber, pa ko je prišel vrh gore, kjer se pot obesi proti Butalam, je bil pošteno truden.
Široko je sedel pod hrast. Buči si je položil predse med koleni in je počival in počivaje mislil vesele misli: »Moja dva konjička, ali bosta vprežena ali bosta jahana? Jahal še nisem, pa štejem, da ni težko. Na konja sedeš in ga poženeš: hi!«
Rekel je »hi« in s kolenom rahlo pognal desno bučo. Pa je buča prehitro ubogala, premaknila se je in se po strmem bregu zakotalila navzdol, od debla do debla je odskakovala, ob deblu bukve se je razletela na drobne kosce.
Poleg bukve je rastel grm, iz grma je prestrašen skočil zajec in jo bistro počez ubral v reber.
Pa je presenečeni Butalec mislil, da je žrebe tisto in da je skočilo iz buče, pa ga je premilo klical in vabil: »Stoj, konjiček, saj si moj! Plačal sem jajce, ki si se izvalil iz njega, na, pridi semkaj, pridi, boš košček kruha dobil koruznega, ne veš, kako je dober!«
Toda zajec ni slišal prijaznih besed, že je izginil v hosti. Pa je zastokal Butalec: »Kolikšna škoda! Tako majceno je bilo, še repato ni bilo, le uhato, pa je že teklo tako hrabro! Kako bi šele teklo, ko bi doraslo!«
Z eno samo bučo je prikorakal domov. Prva pot mu je bila na gnojišče, zakopal je bučo in družini zabičal za žive oči, da pazijo in da se štiri tedne nihče ne dotakne žlahtnega jajca.
Pa ko so minili štirje tedni, ne ura več ne ura manj, se je družina z gospodarjem vred zbrala okoli gnoja, previdno so odkopali gnoj. V gnoju je pač bila buča, vsa gnila in razpadla, o konjičku pa ne sledu.
Pa je gospodar zatarnal: »Škoda nad škodo! Tisti, ki se je izvalil, mi je ušel, ta pa, ki sem ga prinesel domov, je bil klopotec!«
Historija o posebnem blagru.
Za poseben blagor štejejo Butalci kislo mleko. In je kislo mleko resnično nebeški blagor, posebno v vročih dneh, in črni kruh mora biti vanj nadrobljen.
In seveda mora biti dovolj kislega mleka. Kajti ni nikakršen blagor, nego je muka in gorje, če je žlic in ust več okoli mize, kakor je mleka v latvici.
Pa sta se namesto nebeškega blagra muka in gorje primerila tudi županu v Butalah in se je reč zgodila tako.
Pri županu so mlatili, mlatičev dosti, vsak mlatič lačen in žejen za tri. Čas je bil južine in so sedli za mizo in so čakali in čakali. Mati županja pa so stali v mračni kleti in sukali in gledali latvico in od katere koli strani so jo pogledali, kislega mleka ni hotelo biti več in ga je bilo premalo in bi bila sramota, tako malo ga postaviti na mizo pred može, kakršni so mlatiči.
Pa je v klet prišel župan, priganjat mater županjo, kajti ni mu bilo všeč, da mlatiči tratijo čas s čakanjem.
Mati županja mu je potožila svojo stisko.
Se popraska župan: »Kaj, če bi prilila vode?«
Odgovori županja: »Se bo poznalo!«
Reče župan: »Kakršna je voda! Pri mlinarju sosedu teče izpod koles čisto bela, izpod nobene krave ni mleko bolj belo. Tiste načofaj v latvico, da bo polna!«
Župan je iz kleti zopet stopil k mlatičem in jih potolažil: »Koj bo koj, tačas kar odmolite, da se ne boste potlej mudili z molitvijo!«
Županja pa je ubogala, z latvico je smuknila k mlinskemu kolesu, tam je lepo počenila in nastavila latvico s kislim mlekom. Pa ji je čofotala vanjo bela razpenjena voda izpod kolesa, in ji je čofotala tako rada in obilno, da ji je iz latvice izplaknila še tisto lužo mleka, kolikor ga je bilo notri. Potem je kakor vihra hitela v hišo in latvico postavila pred mlatiče na mizo: »Bog žegnaj!«
Mlatiči pa so rekli: »Nak, nak, tako gosposki nismo, da bi vodo jedli z žlicami!«
In so pobrali cepce in šli drugam.
Butalci gredo po sol: kratka obnova
Šaljiva zgodba · Fran Milčinski
Butalcem je zmanjkalo soli, zato so osedlali dvanajst konj in odšli po sol v daljno mesto Solimuri. Klobuke so pustili doma, da jim ne bi bilo treba nositi marele. Tam so nakupili dvanajst tovorov soli, nato pa so po pomoti stopili v brivnico namesto v krčmo. Ostrigli in obrili so jih tako, da se med seboj niso več prepoznali. Na poti so jedli neslano polento, šele potem pa so se spomnili, koliko soli nosijo s seboj. Doma je vsak potrkal na svoja vrata in vprašal po gospodarju. Ko so slišali, da je šel po sol, so se oddahnili, saj so zdaj vedeli, da so res pravi.
Da jim ne bi bilo treba več tako daleč, so sol spomladi posejali okoli hiš. Zrasle so koprive in Butalci so bili veseli, kako ostra je mlada sol. V davnih časih so v Butalah vsako leto redili pitanega ježa. Nekega leta je ostalo toliko masti, da je v zvoniku predrla dva oboka, tretjega pa je rešila pajčevina.
Neki Butalec je na semnju kupil dve buči, ker mu je kmet rekel, da sta kobilji jajci. Ena se mu je skotalila po bregu in razbila, iz grma pa je skočil zajec, ki ga je imel za žrebička. Druga je v gnoju zgnila. Pri županu je bilo kislega mleka premalo, zato je županja po županovem nasvetu prilila vode izpod mlinskega kolesa. Voda je odplaknila še tisto malo mleka in mlatiči so odšli drugam.
Književne osebe
- Butalci: prebivalci Butal, ki sol iščejo daleč po svetu, doma pa jo hočejo kar posejati.
- Župan: modruje o klobukih in marelah in svetuje, naj se kislemu mleku prilije voda.
- Piškurjev Ražem: predlaga, naj vsi pustijo klobuke doma, da ne bodo potrebovali marele.
- Butalec z bučama: verjame, da je kupil kobilji jajci, in v zajcu vidi svojega žrebička.
- Mati županja: v latvico s kislim mlekom nastavi vodo izpod mlinskega kolesa.
Sporočilo
Kdor verjame vsemu, kar sliši, in ne premisli s svojo glavo, hitro nasede. Butalci nas nasmejijo, ker so prepričani, da so modri, čeprav vsako stvar naredijo narobe.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj Butalci po vrnitvi iz mesta Solimuri niso bili prepričani, kdo so?
- Kaj je zraslo, ko so Butalci posejali sol?
- Kaj je Butalec kupil namesto kobiljih jajc in kaj je mislil, da je zajec?
- Zakaj so mlatiči odšli od županove mize?
