Deklica z najdaljšimi zlatimi lasmi na svetu živi zaprta v visokem stolpu sredi gozda, dokler njenega petja ne zasliši kraljevič. Pravljica bratov Grimm o ljubezni in zvestobi, prevedena iz nemškega izvirnika.
Brata Grimm · 9 min · bere Ana
Motovilka: besedilo pravljice
Brata Grimm (1857). Prevod iz nemškega izvirnika »Rapunzel«.
Nekoč sta živela mož in žena, ki sta si že dolgo zaman želela otroka. Nazadnje je žena začela upati, da ji bo ljubi Bog izpolnil željo. V zadnjem delu hiše sta imela majhno okno, skozi katero se je videlo v čudovit vrt, poln najlepših rož in zelišč. Vrt pa je obdajal visok zid in nihče si ni upal vanj, ker je pripadal čarovnici, ki je imela veliko moč in so se je vsi bali.
Nekega dne je žena stala pri tem oknu in gledala dol na vrt. Tedaj je zagledala gredo, zasajeno z najlepšim motovilcem. Bil je tako svež in zelen, da se ji ga je silno zahotelo. Želja je bila vsak dan večja. Ker pa je vedela, da ga ne more dobiti, je čisto shujšala in bila videti bleda in nesrečna.
Mož se je prestrašil in jo vprašal: »Kaj ti je, ljuba žena?« »Ah,« je odgovorila, »če ne bom jedla motovilca z vrta za našo hišo, bom umrla.« Mož, ki jo je imel rad, si je mislil: »Preden pustiš, da ti žena umre, ji raje prineseš motovilca, pa naj stane, kar hoče.« V mraku je torej splezal čez zid na čarovničin vrt, v naglici izpulil pest motovilca in ga prinesel ženi. Ta si je takoj pripravila solato in jo željno pojedla.
Motovilec pa ji je tako zelo teknil, da se ji ga je naslednji dan zahotelo še trikrat bolj. Da bi se pomirila, je moral mož še enkrat na vrt. V mraku se je torej spet spustil čez zid. Ko pa je splezal dol, se je silno prestrašil, kajti pred njim je stala čarovnica. »Kako si drzneš,« je rekla z jeznim pogledom, »splezati na moj vrt in mi kot tat krasti motovilec? To ti bo še žal.«
»Ah,« je odgovoril, »bodite usmiljeni in mi oprostite. Samo iz stiske sem se odločil za to. Moja žena je skozi okno zagledala vaš motovilec in si ga tako zelo želi, da bi umrla, če ga ne bi dobila jesti.« Tedaj je čarovnici jeza popustila in mu je rekla: »Če je res tako, kot praviš, ti dovolim vzeti motovilca, kolikor ga hočeš. Postavim pa ti pogoj. Dati mi moraš otroka, ki ga bo rodila tvoja žena. Dobro se mu bo godilo in skrbela bom zanj kot mati.« Mož je v strahu vse obljubil. Ko je žena rodila, se je takoj prikazala čarovnica, dala otroku ime Motovilka in ga odnesla s seboj.
Motovilka je postala najlepši otrok pod soncem. Ko je bila stara dvanajst let, jo je čarovnica zaprla v stolp, ki je stal sredi gozda in ni imel ne stopnic ne vrat, le čisto na vrhu je bilo majhno okence. Kadar je hotela čarovnica k njej, se je postavila pod stolp in zaklicala: »Motovilka, Motovilka, spusti mi svoje lase!«
Motovilka je imela dolge, čudovite lase, tanke kot spredeno zlato. Ko je zaslišala čarovničin glas, je odvezala kite in jih na vrhu ovila okrog okenske kljuke. Lasje so se spustili daleč, daleč dol, čisto do tal, in čarovnica je splezala po njih navzgor.
Čez nekaj let se je zgodilo, da je kraljev sin jahal skozi gozd in prišel mimo stolpa. Tedaj je zaslišal petje, tako ljubko, da se je ustavil in prisluhnil. To je bila Motovilka, ki si je v samoti krajšala čas s tem, da je pela s svojim milim glasom. Kraljevič je hotel splezati k njej in je iskal vrata v stolp, a jih ni našel. Odjahal je domov, toda petje mu je tako segalo do srca, da je vsak dan hodil v gozd poslušat.
Ko je nekoč spet tako stal za drevesom, je videl, da je prišla čarovnica, in slišal, kako je zaklicala navzgor: »Motovilka, Motovilka, spusti svoje lase!« Motovilka je spustila kite in čarovnica je splezala k njej. »Če je to lestev, po kateri se pride gor, bom tudi jaz enkrat poskusil srečo,« si je rekel kraljevič. Naslednji dan, ko se je začelo mračiti, je šel k stolpu in zaklical: »Motovilka, Motovilka, spusti svoje lase!« Takoj so se lasje spustili dol in kraljevič je splezal gor.
Motovilka se je sprva silno prestrašila, ko je k njej vstopil moški, saj njene oči še nikoli niso videle nobenega. Kraljevič pa se je začel z njo čisto prijazno pogovarjati. Povedal ji je, da mu je njeno petje tako ganilo srce, da ni imel miru in jo je moral videti na lastne oči. Tedaj je Motovilka izgubila strah. Ko jo je vprašal, ali bi ga hotela za moža, in je videla, da je mlad in lep, si je mislila: »Ta me bo imel rajši kot stara botra.« Privolila je in položila svojo roko v njegovo.
Rekla je: »Rada bom šla s tabo, samo ne vem, kako naj pridem dol. Kadar prideš, mi vsakič prinesi klobčič svile. Iz svile bom spletla lestev. Ko bo gotova, bom splezala dol, ti pa me boš posadil na svojega konja.« Dogovorila sta se, da bo do takrat prihajal k njej vsak večer, ker je čez dan prihajala stara čarovnica.
Čarovnica ni ničesar opazila, dokler je nekoč Motovilka ni nagovorila: »Povejte mi, botra, kako to, da vas je toliko težje potegniti gor kot mladega kraljeviča? Ta je pri meni v enem samem trenutku.« »Ah, ti nehvaležni otrok,« je zavpila čarovnica, »kaj moram slišati! Mislila sem, da sem te ločila od vsega sveta, ti pa si me vseeno prevarala!« V svoji jezi je zgrabila Motovilkine lepe lase, si jih nekajkrat ovila okrog leve roke, z desno pa zgrabila škarje, in škrt, škrt, že so bili odrezani in lepe kite so ležale na tleh. Bila je tako neusmiljena, da je ubogo Motovilko odpeljala v pusto divjino, kjer je morala živeti v veliki žalosti in pomanjkanju.
Še isti dan, ko je pregnala Motovilko, je čarovnica zvečer privezala odrezane kite zgoraj na okensko kljuko. Ko je prišel kraljevič in zaklical: »Motovilka, Motovilka, spusti svoje lase!«, mu jih je čarovnica spustila dol. Kraljevič je splezal gor, toda zgoraj ni našel svoje ljube Motovilke, ampak čarovnico, ki ga je gledala z jeznim, strupenim pogledom. »Aha,« je zaklicala posmehljivo, »rad bi odpeljal svojo ljubo, toda lepa ptička ne sedi več v gnezdu in ne poje več. Mačka jo je odnesla, pa bo še tebe opraskala. Motovilka je zate izgubljena, nikoli več je ne boš videl.«
Kraljevič je bil ves iz sebe od žalosti. Opotekel se je nazaj, se spotaknil in padel s stolpa. Ostal je živ, toda padel je v trnje, ki mu je ranilo oči, in od takrat ni več videl. Slep je taval po gozdu, jedel samo korenine in jagode in le tarnal in jokal, ker je izgubil svojo najdražjo.
Kraljevič je bil ves iz sebe od žalosti in v obupu je skočil s stolpa. Ostal je živ, toda padel je v trnje, ki mu je ranilo oči, in od takrat ni več videl. Slep je taval po gozdu, jedel samo korenine in jagode in le tarnal in jokal, ker je izgubil svojo najdražjo.
Tako je nekaj let žalosten taval po svetu in nazadnje prišel v divjino, kjer je Motovilka skromno živela z dvojčkoma, ki sta se ji rodila, z dečkom in deklico. Zaslišal je glas, ki se mu je zdel tako znan, in šel je za njim. Ko je prišel bliže, ga je Motovilka spoznala, mu padla okrog vratu in jokala. Dve njeni solzi pa sta mu kanili na oči in te so spet postale jasne, da je videl kot nekoč. Odpeljal jo je v svoje kraljestvo, kjer so ga sprejeli z veseljem, in še dolgo so živeli srečno in zadovoljno.
Motovilka: kratka obnova
Ljudska pravljica · Brata Grimm
Mož in žena sta si dolgo želela otroka. Žena je skozi okno zagledala motovilec na vrtu mogočne čarovnice in si ga tako zaželela, da je čisto shujšala. Mož ji ga je skrivaj nabral, ko pa je šel na vrt drugič, ga je zalotila čarovnica. Dovolila mu je vzeti motovilca, kolikor je hotel, a v zameno ji je moral obljubiti otroka. Ko se je deklica rodila, jo je čarovnica odnesla in ji dala ime Motovilka.
Ko je bila Motovilka stara dvanajst let, jo je čarovnica zaprla v visok stolp sredi gozda, ki ni imel ne vrat ne stopnic. Motovilka ji je z okenca spuščala svoje dolge zlate lase, po katerih je čarovnica plezala gor. Nekoč je mimo prijahal kraljevič in zaslišal njeno petje. Skrit za drevesom je slišal, kako kliče čarovnica, in naslednji večer je po laseh splezal tudi on. Motovilka se ga je najprej ustrašila, potem pa je privolila, da postane njegova žena.
Motovilka se je zagovorila in čarovnica je izvedela za kraljeviča. Jezna ji je odrezala kite in jo odpeljala v pusto divjino. V stolpu je kraljeviča pričakala čarovnica. V obupu je skočil s stolpa in padel v trnje, ki mu je ranilo oči, da ni več videl. Nekaj let je slep taval po svetu, dokler ni v divjini zaslišal znanega glasu. Motovilka, ki je tam živela z dvojčkoma, ga je spoznala in zajokala. Njeni solzi sta mu kanili na oči in spet je videl. Odpeljal jo je v svoje kraljestvo, kjer so dolgo živeli srečno.
Književne osebe
- Motovilka: deklica z dolgimi zlatimi lasmi, ki živi zaprta v stolpu in lepo poje.
- Kraljevič: kraljev sin, ki ga privabi Motovilkino petje; po padcu v trnje ne vidi, ozdravijo pa ga Motovilkine solze.
- Čarovnica: mogočna lastnica vrta, ki ji Motovilka pravi botra; deklico zapre v stolp.
- Mož in žena: Motovilkina starša, ki morata zaradi motovilca s čarovničinega vrta obljubiti svojega otroka.
Sporočilo
Prava ljubezen in zvestoba premagata tudi dolgo ločitev in veliko žalost. Kdor drugega zapira pred svetom, ga ne more za vedno obdržati zase.
Vprašanja za pogovor
- Kaj je moral mož obljubiti čarovnici in zakaj?
- Kako sta čarovnica in kraljevič prišla v stolp, ki ni imel vrat?
- Kako je čarovnica izvedela za kraljeviča?
- Kako sta se Motovilka in kraljevič spet našla in kaj se je zgodilo z njegovimi očmi?
