Najmlajši mlinarjev sin podeduje samo mačka, ta pa si zaželi vrečo in par škornjev. Zvita in duhovita pravljica Charlesa Perraulta, prevedena iz francoskega izvirnika.
Charles Perrault · 11 min · bere Ana
Obuti maček: besedilo pravljice
Charles Perrault (1697). Prevod iz francoskega izvirnika »Le Maître chat ou le Chat botté«.
Neki mlinar je svojim trem sinovom zapustil samo mlin, osla in mačka. Dediščino so si hitro razdelili in niso poklicali ne notarja ne odvetnika. Ta dva bi revno dediščino tako ali tako kmalu pojedla. Najstarejši je dobil mlin, srednji osla, najmlajši pa samo mačka.
Najmlajši se ni mogel potolažiti, da je dobil tako reven delež. »Moja brata,« je govoril, »si bosta lahko pošteno služila kruh, če bosta delala skupaj. Kaj pa jaz? Ko bom pojedel svojega mačka in si iz njegovega kožuščka naredil grelo za roke, bom moral umreti od lakote.«
Maček je slišal te besede, a se je delal, kot da jih ni. Mirno in resno je rekel: »Nič ne bodite žalostni, gospodar. Dajte mi samo vrečo in mi dajte sešiti par škornjev, da bom lahko hodil po grmovju. Pa boste videli, da niste tako slabo odrezali, kot mislite.«
Gospodar ni dosti dal na te besede. Vendar je že velikokrat videl, kako spretno lovi maček podgane in miši. Včasih se je obesil za noge z glavo navzdol, včasih se je skril v moko in se delal mrtvega. Zato ni čisto izgubil upanja, da mu bo maček pomagal iz revščine.
Ko je maček dobil, kar je prosil, se je pogumno obul. Vrečo si je obesil okrog vratu, vrvico je prijel s sprednjima tačkama in odšel v gozdiček, kjer je živelo veliko zajcev. V vrečo je dal otrobov in sočnih zelišč. Potem se je zleknil po tleh, kot bi bil mrtev, in čakal, da bo kakšen mlad zajček, ki še ne pozna zvijač tega sveta, zlezel v vrečo, da bi se posladkal z dobrotami v njej.
Komaj se je ulegel, že je imel srečo. Mlad, nepreviden zajček je skočil v vrečo, maček pa je hitro potegnil vrvico in ga ujel.
Ves ponosen na svoj plen je odšel na kraljev grad in prosil, ali sme govoriti s kraljem. Odpeljali so ga po stopnicah v kraljeve sobane. Tam se je kralju globoko priklonil in rekel: »Veličanstvo, tukaj je zajec iz gozdička, ki vam ga pošilja moj gospodar, gospod markiz Karabas.« Tako ime si je namreč izmislil za svojega gospodarja. »Povej svojemu gospodarju,« je odgovoril kralj, »da se mu lepo zahvaljujem in da me je zelo razveselil.«
Drugič se je maček skril v žitno polje in spet držal vrečo odprto. Ko sta vanjo zlezli dve jerebici, je potegnil vrvico in ujel obe. Potem ju je odnesel kralju, tako kot prej zajca. Kralj je tudi jerebici sprejel z veseljem in mačku dal še napitnino.
Tako je maček dva ali tri mesece kralju zdaj pa zdaj prinašal divjačino, ki jo je ulovil njegov gospodar. Nekega dne je izvedel, da se bo kralj s svojo hčerko, najlepšo princeso na svetu, peljal na sprehod ob reki. Takrat je rekel svojemu gospodarju: »Če me boste ubogali, vas čaka velika sreča. Samo okopajte se v reki, tam, kjer vam bom pokazal, za vse drugo pa bom poskrbel jaz.«
Markiz Karabas je naredil, kar mu je svetoval maček, čeprav ni vedel, čemu bo to dobro. Medtem ko se je kopal, se je ravno pripeljal kralj. Maček je začel na vso moč kričati: »Na pomoč, na pomoč! Gospod markiz Karabas se utaplja!« Ko je kralj zaslišal krik, je pomolil glavo skozi okence kočije. Prepoznal je mačka, ki mu je že tolikokrat prinesel divjačino, in ukazal stražarjem, naj hitro pomagajo gospodu markizu Karabasu.
Medtem ko so ubogega markiza vlekli iz reke, je maček stopil h kočiji. Kralju je povedal, da so med kopanjem prišli tatovi in odnesli gospodarjeva oblačila, čeprav je on na vso moč klical: »Primite tatu!« V resnici pa je zvitorepec oblačila sam skril pod velik kamen.
Kralj je takoj ukazal svojim služabnikom, naj prinesejo za gospoda markiza Karabasa eno njegovih najlepših oblek. Kralj je bil z markizom neznansko prijazen. Lepa obleka je še poudarila markizovo postavo, saj je bil čeden in lepo raščen fant, zato je bil kraljevi hčerki zelo všeč. Ko jo je markiz dvakrat ali trikrat pogledal, zelo spoštljivo in malo nežno, se je vanj do ušes zaljubila. Kralj je hotel, da markiz prisede v kočijo in se pelje z njimi na sprehod.
Maček je bil vesel, da se mu načrt začenja uresničevati, in je stekel naprej. Kmalu je srečal kmete, ki so kosili travnik. Rekel jim je: »Dobri ljudje, ki kosite! Če kralju ne poveste, da je travnik, ki ga kosite, last gospoda markiza Karabasa, jo boste vsi grdo skupili!«
Maček je bil vesel, da se mu načrt začenja uresničevati, in je stekel naprej. Kmalu je srečal kmete, ki so kosili travnik. Rekel jim je: »Dobri ljudje, ki kosite! Če kralju ne poveste, da je travnik, ki ga kosite, last gospoda markiza Karabasa, vas bodo vse sesekljali na drobno kot meso za pašteto!«
Kralj seveda ni pozabil vprašati koscev, čigav je travnik, ki ga kosijo. »Gospoda markiza Karabasa,« so rekli vsi hkrati, ker so se mačkove grožnje ustrašili.
»Lepo posestvo imate,« je rekel kralj markizu Karabasu. »Saj vidite, Veličanstvo,« je odgovoril markiz, »ta travnik vsako leto obilno obrodi.«
Maček, ki je še vedno tekel naprej, je srečal žanjce in jim rekel: »Dobri ljudje, ki žanjete! Če ne poveste, da je vse to žito last gospoda markiza Karabasa, jo boste vsi grdo skupili!« Kralj se je pripeljal mimo malo za njim in hotel vedeti, čigavo je vse to žito, ki ga vidi. »Gospoda markiza Karabasa,« so odgovorili žanjci, in kralj se je spet veselil skupaj z markizom. Maček je tekel pred kočijo in vsem, ki jih je srečal, govoril isto. Kralj se ni mogel načuditi, kako veliko bogastvo ima gospod markiz Karabas.
Maček, ki je še vedno tekel naprej, je srečal žanjce in jim rekel: »Dobri ljudje, ki žanjete! Če ne poveste, da je vse to žito last gospoda markiza Karabasa, vas bodo vse sesekljali na drobno kot meso za pašteto!« Kralj se je pripeljal mimo malo za njim in hotel vedeti, čigavo je vse to žito, ki ga vidi. »Gospoda markiza Karabasa,« so odgovorili žanjci, in kralj se je spet veselil skupaj z markizom. Maček je tekel pred kočijo in vsem, ki jih je srečal, govoril isto. Kralj se ni mogel načuditi, kako veliko bogastvo ima gospod markiz Karabas.
Nazadnje je maček prišel do lepega gradu. Grad je bil last velikana ljudožera, najbogatejšega, kar so jih kdaj videli, saj so vsa polja, mimo katerih se je peljal kralj, spadala k temu gradu. Maček je že prej natančno poizvedel, kdo je ta velikan in kaj zna. Prosil je, ali sme govoriti z njim, in rekel, da ni hotel iti tako blizu mimo njegovega gradu, ne da bi se mu poklonil. Velikan ga je sprejel tako vljudno, kot pač zna velikan ljudožer, in mu ponudil, naj se odpočije.
»Povedali so mi,« je rekel maček, »da se znate spremeniti v vse mogoče živali. Na primer v leva ali v slona.« »Res je,« je osorno odgovoril velikan, »in da vam pokažem, boste zdaj videli, kako postanem lev.« Maček se je tako ustrašil, ko je pred sabo zagledal leva, da je takoj splezal na strešni žleb. To ni šlo brez težav in nevarnosti, ker škornji niso bili prav nič pripravni za hojo po strešnikih.
Čez nekaj časa je maček videl, da je velikan spet dobil svojo pravo podobo, zato je splezal dol in priznal, da ga je bilo pošteno strah. »Povedali so mi še nekaj,« je rekel maček, »a tega res ne morem verjeti. Da se znate spremeniti tudi v čisto majhne živali, na primer v podgano ali v miško. Priznam vam, da se mi to zdi čisto nemogoče.« »Nemogoče?« je rekel velikan. »Boste videli!« In v tistem hipu se je spremenil v miško, ki je začela tekati po tleh. Komaj jo je maček zagledal, je planil nanjo in jo pojedel.
Medtem je kralj videl lepi velikanov grad in hotel stopiti vanj. Maček je zaslišal ropot kočije, ki je zapeljala čez dvižni most, stekel naproti in rekel kralju: »Dobrodošli, Veličanstvo, na gradu gospoda markiza Karabasa!« »Kaj, gospod markiz,« je vzkliknil kralj, »tudi ta grad je vaš? Lepšega dvorišča in lepših stavb okrog njega si ni mogoče misliti. Pokažite nam še notranjost, prosim.«
Markiz je ponudil roko mladi princesi in skupaj sta šla za kraljem, ki je stopal prvi. Prišli so v veliko dvorano, kjer jih je čakala bogata pojedina. Velikan jo je dal pripraviti za svoje prijatelje, ki so ga hoteli prav tisti dan obiskati, a si niso upali vstopiti, ko so izvedeli, da je na gradu kralj. Kralj je bil očaran nad lepimi lastnostmi gospoda markiza Karabasa, prav tako kot njegova hčerka, ki je bila vsa zaljubljena vanj. Ko je videl še, kako veliko bogastvo ima markiz, in ko je že petkrat ali šestkrat nazdravil, je rekel: »Samo od vas je odvisno, gospod markiz, ali boste postali moj zet.« Markiz se je globoko priklonil in sprejel čast, ki mu jo je izkazal kralj. Še isti dan se je poročil s princeso. Maček pa je postal imeniten gospod in je za miškami tekal samo še za zabavo.
Obuti maček: kratka obnova
Ljudska pravljica · Charles Perrault
Mlinar je svojim trem sinovom zapustil mlin, osla in mačka. Najmlajši je dobil samo mačka in bil zelo žalosten. Maček ga je prosil za vrečo in par škornjev. Ko jih je dobil, je v gozdičku z vrečo ujel zajčka in ga nesel kralju kot darilo svojega gospodarja, markiza Karabasa. To ime si je izmislil sam. Tako je kralju nekaj mesecev nosil divjačino.
Nekega dne se je kralj s svojo hčerko peljal ob reki. Maček je gospodarju naročil, naj se kopa, nato pa je klical na pomoč, češ da se markiz utaplja. Kralju je rekel, da so tatovi markizu ukradli obleko, ki jo je v resnici skril sam. Kralj je markizu dal eno svojih najlepših oblek in princesa se je v čednega fanta zaljubila. Medtem ko se je markiz peljal s kraljem v kočiji, je maček tekel naprej. Koscem in žanjcem je zagrozil, naj kralju povedo, da je vse last markiza Karabasa.
Nazadnje je maček prišel do gradu bogatega velikana ljudožera, ki se je znal spremeniti v vse mogoče živali. Ko se je velikan spremenil v leva, se ga je maček ustrašil. Potem ga je zvito pregovoril, naj se spremeni še v miško, in jo v hipu pojedel. Ko je kralj prispel, ga je maček pozdravil na gradu markiza Karabasa. Kralj je bil nad markizovim bogastvom tako navdušen, da mu je ponudil hčer za ženo, in še isti dan je bila poroka. Maček je postal imeniten gospod in je odtlej miške lovil samo še za zabavo.
Književne osebe
- Maček: zvit in pogumen, v škornjih z zvijačami svojemu gospodarju priskrbi bogastvo in ženo.
- Markiz Karabas: najmlajši mlinarjev sin, ki podeduje samo mačka; to ime mu izmisli maček.
- Kralj: rad sprejema mačkova darila in markizu na koncu da svojo hčer.
- Princesa: kraljeva hči, najlepša na svetu, ki se zaljubi v markiza.
- Velikan ljudožer: bogat lastnik gradu in polj, ki se zna spremeniti v vse mogoče živali.
Sporočilo
Pamet in iznajdljivost lahko pomagata bolj kot bogata dediščina. Kdor ne obupa, ko mu gre slabo, lahko najde pot iz revščine.
Vprašanja za pogovor
- Kaj je maček prosil od svojega gospodarja in zakaj?
- Kako je maček poskrbel, da je kralj mislil, da je markiz Karabas zelo bogat?
- Kako je maček premagal velikana ljudožera?
- Ali se ti zdi, da je maček ravnal prav? Zakaj?
