V Butalah, ki so vas, pa ji pravijo mesto, lovi policaj razbojnika Cefizlja, možje s pleči širijo cerkev, gasilci pa trobijo, da gori. Tri najslavnejše šaljive zgodbe Frana Milčinskega o butalski pameti.
Fran Milčinski · 20 min · bere Ana
Butalci: besedilo pravljice
Fran Milčinski, izbor iz Butalcev.
Butalski policaj in Cefizelj.
Bolj na ono stran leži vas, se ji pravi Butale. Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci in ne pamet: takšni so.
V Butalah so imeli občinskega hlapca, ob delavnikih je goved pasel in lenobo, ob nedeljah in praznikih pa si je na glavo poveznil kapo, ta kapa je bila rdeče obšita, v roko je vzel helebardo ali sulico in je bil policaj, strah vseh tolovajev. O tem policaju je slišal tudi grozanski razbojnik Cefizelj, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in tri ženske. Pa je zasrbelo Cefizlja, da si gre ogledat policaja, in je bilo tisto nedeljo, ko obhajajo v Butalah vsakoletno žegnanje in poboj, pa je šel v Butale in se nastavil policaju tik pod nos.
Policaj je rekel: »Hop, Cefizelj, te že imam! Marš v luknjo! Imamo krojača, se mu pravi rabelj, ti bo vzel mero okrog vratu.« Cefizelj ni rekel ne bev ne mev in je šel s policajem. Pa prideta mimo peka. »Oh,« je vzdihnil Cefizelj, »dokler še lahko požiram, en sam edini koruzni hlebček bi rad snedel, tako dobrih, pravijo, ne peko nikjer nikoder kakor v Butalah.« »Nu!« je pritrdil policaj. »Pri nas imamo masten gnoj, naša moka iz naše koruze je kakor zabeljena.«
In ker je bil pek za občinskega moža, mu policaj ni maral odjesti dobička in je pustil Cefizlja v pekarijo in se je s helebardo ali sulico postavil pred vrata, da ga počaka. Čaka in čaka, pa ga ni bilo Cefizlja; šent je bil odšel pri zadnjih vratih in se niti ni poslovil. Policaj hud, krščen Matiček! Tako je bil hud, da je kar pljunil. Ali Cefizlja ni bilo in ga ni bilo in ni vse nič pomagalo.
Poteče teden, potečeta dva, pride tretja nedelja, pa je Cefizlja spet zasrbelo, da gre v Butale, in je šel in se nastavil policaju pod nos. »Hop,« je rekel policaj, »ali te imam! Zdaj mi več ne uideš!« in ga je prijel za rokav. Cefizelj je prosil zamere: »Tujec sem,« je rekel, »deželan, pa sem zadnjič pot zgrešil od peka, da vas nisem našel. Ali mi je bilo malo hudo!« In je šel s policajem kakor jagnje za materjo.
Pa prideta mimo peka in Cefizelj se je spomnil, da je lačen, in je lepo prosil, in policaj ga je spustil v pekarijo; mislil si je: »Ti si zvit, jaz pa še bolj, to pot mi ne uideš!« in se je postavil na zadnja vrata. In je čakal in čakal, pa ni dočakal, ker je Cefizelj to pot šel zbogom pri sprednjih durih; in je bil policaj sila hud, malo je manjkalo, da ni zaklel.
Potečejo trije tedni, pa Cefizelj spet v Butale in policaju pod nos. »Hop,« je rekel policaj, »ali te imam! Jaz ti pokažem, kaj je butalski policaj, da mu boš uhajal!« in ga je prijel za rokav. Cefizelj je prosil zamere: »Ni vas bilo pred vrati,« je rekel, »pa sem vas iskal, kje ste; do današnjega dne sem vas iskal in do tele ure,« in je šel s policajem in se ni nič branil.
Prideta mimo peka in si je Cefizelj spet zmislil, da bi šel noter in si kupil koruzni hlebček, in je milo prosil, da nikoli tega. Pa je rekel policaj: »Tiček ti, bi mi spet rad ušel, pri tistih durih, ne? Kjer mene ne bo. Ne boš, Jaka! Daj semkaj groš, grem sam kupit koruzni hlebček, pa me ti čakaj tukajle!«
In je policaj šel in kupil in prišel nazaj, in ko je hotel Cefizlju dati hlebček, ni bilo več Cefizlja. In je bil policaj tako jezen, da je jezik pokazal za Cefizljem, in je še dobro, da Cefizelj tega ni videl; zakaj Cefizelj je bil grozanski ropar, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in pa tri ženske.
Kako so Butalci širili cerkev.
V nedeljo je bilo med mašo. Za cerkvijo je bila senca, v senci so sedeli izbrani možje in modrovali. Pa se je zgodilo in so enemu mravljinci zlezli za hlače. Dejal je: »Nekaj me grize po desnem bedru, kaj, če ni to vest? Pravijo, da vest grize. Bojim se, da delamo greh; notri je božje opravilo, mi pa sedimo zunaj.«
Je odgovoril župan: »Ne sedimo zunaj brez vzroka, cerkev je pretesna. Ni napačen prostor, kjer sedimo, napačna je le cerkev, ker ima zid za našim hrbtom, namesto da bi ga imela nam pred nosom. Dajmo, povečajmo cerkev, pa ne bo soseda več pekla vest po desnem bedru!« Izbrani butalski možje so pokimali in so sklenili po županovih besedah.
Imeli so imeniten gnoj, daleč je dišala njegova slava, in so dejali: »Poizkusimo, poizkus ne stane! Gnoja imamo dosti in če pošteno zagnojimo cerkev, ni vrag, da ne bi zrastla!« Pa so navozili okoli cerkve petsto petinpetdeset voz gnoja, da je segal cerkvi do oken. In je potem šel dež in je sijalo sonce in so dejali Butalci, da je vreme ravno pravo za rast cerkve.
V dežju in soncu pa se je gnoj bolj in bolj sesedal, dež ga je razcejal, sonce ga je sušilo, nič več ni segal cerkvi do oken, nego so okna višja prihajala in višja nad gnoj, za čevelj, za dva, za tri. Butalci pa so se zadovoljni čudili svoji cerkvi, kako hitro jim je rastla iz gnoja: »Takšen je naš gnoj, kaj smo rekli! Glejte, koliko se je cerkev že vzdignila!«
Pa so preudarili in dejali: »Samo raztegniti jo moramo še na šir! Saj se tudi škorenj raztegne, če ga daš na kopito.« In so stopili na oni kraj ob cerkvi, kjer so med mašo posedali v senci. Usedli so se, kakor so bili vajeni, in je župan premeril, do kod bo treba razširiti cerkev, da bodo lahko sedeli, kakor sede, da pa vendar ne bodo sedeli zunaj cerkve, ampak znotraj in brez greha.
Slekli so suknje in je vsak svojo razgrnil ob zidu cerkve, kjer je bil sedel; preko suknje bo treba, da bo zid potisnjen. Potem so stopili v cerkev in se korajžno lotili dela. S pleči so se uprli ob steno, župan je ukazoval: »Le dajmo, hi hot!« pa so vsakikrat na zadnji zlog bistro pritisnili, da so jim kar srajce pokale na životu in žeblji škripali pod nogo. Toda niso odnehali. Pošteno so se potili.
Potili so se od opoldne do večera, pa jih je gnala zvedavost venkaj, da vidijo, koliko se je zid že premaknil. Pa se je bil prej o mraku priplazil tat, pobral je vse suknje in jo z njimi pobrisal čez hrib. Ne ene suknje ni bilo več in so se Butalci neusmiljeno razveselili: »Po sreči je šlo, že se je premaknil zid in pokril naše suknje! Hvala bogu: sedaj smo v cerkvi tudi mi, kar nas sedi zunaj! Cerkev ne bo več pretesna!« In je prišla nedelja in je v cerkvi resnično bilo prostora za vse, ki so hoteli v cerkev.
Butalski gasilci.
Butale, oh Butale! Butale so silno znamenite. V Butalah imajo vse in vse imenitnejše kakor drugod. Pa imajo tudi gasilce in so ti gasilci nezaslišano bolj imenitni od gasilcev drugod in zlasti od onih gasilcev, ki jih rede Tepanjčani.
Da, Tepanjčani! S Tepanjčani se od pamtiveka kosajo Butalci zaradi imenitnosti in bog ne daj, da bi Tepanjčani kaj imeli, Butalci pa ne, in ko so v Tepanjcah imeli kolero, niso Butalci prej dali miru, nego da so dobili takisto in še črne koze povrhu. To njih slavo še danes očitno razodeva znamenje ob mlaki sredi vasi, kjer imajo svoje vajeno shajališče gosi in race prostranih Butal, znamenite vasi, imenovane mesto.
Pa se je zgodilo in so imeli tepanjski gasilci postavnega načelnika, ki je vedel, kaj se spodobi, in si je nabavil prekrasen gasilski meč s pozlačenim ročajem, da je bil zgled in ponos ne le gasilski četi, nego tudi vesoljni fari tepanjski. Holaj, komaj so to zvedeli Butalci, že so dejali: »Mi tudi!« in so sklenili in so nabavili svojemu načelniku takisto meč, kaj en meč, dva meča, naj ju nosi ob vsakem bedru svojega!
Resnično so ju nabavili in ju je nosil in je bil v sijaju obeh mečev postaven nič koliko; ni dosti manjkalo, pa bi se bil pri procesiji še župnik umaknil kar izpod neba. Kajti so gasilci v nemajhen kras tudi vsem butalskim procesijam in ne le procesijam, nego vsemu, lahko bi rekel, duhovnemu življenju in napredku in sploh, kar ga je v Butalah. V primeru z njim so tepanjski gasilci prava figa!
Na primer gasilska tombola v Butalah, prekrasne je imela dobitke. Tepanjčanom so se kar sline cedile po njih in je bila prva tombola vsakikrat sijajna svinja, tako zavaljena, komaj da so se ji noge poznale iz obilnega špeha. Vsako leto taka svinja niso bile mačje solze! Pa jo je vsako leto za tombolo podaril butalski župan, čast mu in spoštovanje! In je bilo potemtakem le pravično, da je vsakikrat prvo tombolo zadela gospa županja.
Pa je bila tombola ne le glede svinje urejena pošteno in pravično, nego je vsako darilo, ki ga je naklonil kateri koli mož, zadela njegova žena, kar je bilo zelo koristno. Drugod so radi umazani pri darilih za tombolo, v Butalah pa ni nikdo skoparil in še tekmovali so, kdo bo več dal, kajti je vsak vedel, da dobi svoje nazaj; postavil se je pa le.
Taki so bili butalski gasilci. Pa kadar je počastila Butale s svojo navzočnostjo kaka visoka glava, visokim glavam pravijo v Butalah »fraki«, in je prišel mednje kak cerkveni ali posvetni »frak«, vedno in povsod so bili gasilci prvi: načelnik z mečem ob vsakem bedru, vsi gasilci v zlatih portah. Zlate porte so imeli oni v Tepanjcah tudi, toda butalski gasilci so se poleg port ponašali vsak tudi še z medaljo.
Niso drage te medalje, posebno če jih kupiš ducat skupaj. Učinek teh medalj pa je nezaslišan, ne, kolikor se tiče požarov, s požari se v Butalah sploh niso pečali, pač pa kolikor se tiče »frakov«, ki se niso mogli prečuditi obilnim zaslugam, ki so jih razodevale te medalje.
Vrli butalski gasilci so imeli tudi svojega patrona, seveda so ga imeli! Toda mu ni bilo ime sveti Florijan; Florijan je jako kmetsko ime, dobro za one v Tepanjcah. Nego jim je čul na prelepo slovansko ime Cvetoslav, kar je pravzaprav isto kot Florijan, pa je vendar drugače. Temu patronu je bila posvečena lična cerkvica, na gričku je stala nad Butalami, daleč jo je bilo videti naokoli, in je bila ta cerkev hkrati gasilski dom.
Zvonik je bil zgrajen tako, da ni bil le zvonik; mesto zvona so imeli notri obešen koš, tako lepo res ni pel kakor resničen zvon, toda zato je bil cenejši. Služil pa je zvonik tudi še za sušenje cevi, kadar bodo namreč imeli cevi, toda morajo najprej plačati načelnikova dva meča, potem pridejo na vrsto cevi in vse drugo.
V oltar pa jim je bila naslikala priznana domača roka svetega Cvetoslava in ni bil oblečen v tisto pogansko vojaško obleko z dragonsko čelado kakor tepanjski sveti Florijan. Krasil mu je marveč telo lični gasilski kroj s portami in z medaljo in ni imel golide v roki, ampak mu je služila brizgalnica. Naslikana ta brizgalnica je bila tačas edina, ki so jo imeli v Butalah; dejali so, da brizgalnica stane, ne mudi se pa zanjo, so dejali, saj ne gori!
God svojega patrona so praznovali vsako leto jako slavnostno, dopoldne z golažem, popoldne z veselico; ne, s tako veselico se Tepanjčani niso mogli ponašati! Sploh Tepanjčani! Tepanjčani so smešni! Imeli so požar, pa jim je zmanjkalo vode! Vode Butalcem ni zmanjkalo nikoli in je ne bo, prekrasno mlako imajo sredi svoje vasi, imenovane mesto. Ne, vode ne!
Take katastrofe so bile Butale do sedaj srečno obvarovane. Pač pa, kar se tiče vina, vina jim je že zmanjkalo, in to prav na lanski veselici svetega Cvetoslava. Take so pač gasilske veselice v Butalah. Pa se je to zaradi vina zgodilo lani, letos se ne bo zgodilo in ako bog da, nikoli več. Ko je letos prišel praznik svetega Cvetoslava, so bili pripravljeni, kratko rečeno, na vse; lanska katastrofa jim je bila v živ pouk. Letos so bili pripravljeni, dobro so bili pripravljeni na kakršno koli, tudi na najelementarnejšo žejo!
Letošnja slavnost se je razvijala jako krasno s šaljivo pošto in korijandoli in ameriškim zaporom in srečolovom in vsesplošnim razpoloženjem. Pa je bilo okoli sedme ure zvečer, ko je gospod načelnik razigrano naročil še en bokal s pristavkom, da tudi po tem bokalu še ne bodo šli. Korajžno si je pomaknil čelado nad desno uho, se udaril po kolenih in zadovoljno vzkliknil: »Hardun, se imamo do ...«
Pa mu je beseda v sredi nehala in mu je iz grla nepričakovano prikipela druga in drugačna: »Gori, gori!« je zakričal in že mu je bilo v rokah gasilsko trobilo in je zapel svoj pretresljivi: »Tata, tata!« Kajti je gorelo. Cerkev svetega Cvetoslava na gričku je gorela. Velik okrogli plamen ji je objemal leseni stolp in cerkveno streho.
Tedaj se je spoznalo, kaj je gasilska disciplina in strumnost in neustrašenost v Butalah. Komaj se je oglasil načelnik, že je koj za njim enodušno zatrobila vsa ostala vrla četa: »Tata, tata!« in je kričala, da gori, in so imeli nekateri v ustih še vino in niso imeli časa, da ga požro ali da ga izpljunejo, nego so zatrobili in zakričali kar iz polnih ust. To ni bilo v prid zlatim portam in medaljam, enemu se je celo zaletelo in bi se bil skoraj zadušil.
Imenitno je bilo, spodbudno, naravnost pretresljivo in vsekakor vredno staroslavnih Butal. In so trobili in kričali tako junaško in vztrajno, da so jih slišali notri v Tepanjce. Tepanjčani so čuli, kako neusmiljeno kriče v Butalah in trobijo na pomoč. Pa so pozabili na stara nasprotstva. Dejali so: »Butalci imajo ogenj in grlo in trobila tudi, brizgalnice pa nimajo; pojdimo jim na pomoč!« Vpregli so se v svojo brizgalnico in so hiteli v Butale, kje da imajo ogenj.
Ognja pa ni bilo.
Ampak je le vzhajala luna baš izza cerkve svetega Cvetoslava in je bil njen svit od butalskega vina rdečkast in je obdajal stolp in streho. Ko so bili Tepanjčani pridirjali potni in upehani, je luna mogočno že plavala nad cerkvijo svetega Cvetoslava in njenim stolpom in tako se je zdelo, kakor bi se muzala.
Butalci pa so od vraga. Niso bili kaj hvaležni Tepanjčanom za njihov dober namen. Piti so jim sicer dali, toda so se jim zraven posmehovali: »Hoho, Tepanjčani, ali ste prišli v Butale luno gasit? Hoho, hoho. Ali v Tepanjcah nimate lune, da bi jo gasili tam, in ste morali nad njo semkaj? Hoho, Tepanjčani, hoho!« Pa tudi Tepanjčani niso sedeli na jezikih in so dejali: »Imamo luno v Tepanjcah, imamo jo. Ampak je vaša v Butalah dosti imenitnejša, kakor je pri vas sploh imenitnejša vsaka reč.«
Butalci: kratka obnova
Šaljiva zgodba · Fran Milčinski
V Butalah je bil občinski hlapec ob nedeljah policaj. Nekoč se mu je pred nosom pojavil razbojnik Cefizelj in policaj ga je prijel. Ko sta šla mimo peka, je Cefizelj prosil, da bi si kupil koruzni hlebček. Policaj ga je čakal pred vrati, razbojnik pa je ušel skozi zadnja. Naslednjič je policaj stražil zadnja vrata, Cefizelj pa je odšel skozi sprednja. Tretjič je policaj šel po hlebček kar sam, a ko se je vrnil, Cefizlja ni bilo več.
Izbrani možje so med mašo sedeli v senci za cerkvijo, ker je bila cerkev pretesna. Župan je sklenil, da jo povečajo. Najprej so jo do oken zasuli z gnojem, da bi zrasla, in ko se je gnoj sesedel, so mislili, da se je dvignila. Potem so ob zidu razgrnili suknje in do večera s hrbti od znotraj pritiskali na steno. Medtem je tat ukradel vse suknje. Butalci so se razveselili, saj so mislili, da jih je pokril premaknjeni zid.
Butalci so se vedno kosali s sosednjimi Tepanjčani. Butalski gasilski načelnik je nosil kar dva meča, brizgalnice pa niso imeli. Na veselici svetega Cvetoslava je načelnik zakričal, da gori cerkev na gričku, in vsi gasilci so zatrobili na pomoč. Tepanjčani so s svojo brizgalnico prihiteli pomagat, a ognja ni bilo. Izza cerkve je vzhajala rdečkasta luna. Butalci so se jim smejali, da so prišli gasit luno, Tepanjčani pa so odvrnili, da je butalska luna pač imenitnejša od njihove.
Književne osebe
- Butalci: prebivalci Butal, vasi, ki ji pravijo mesto; prepričani so, da so imenitnejši od vseh.
- Policaj: občinski hlapec, ki ob nedeljah nosi rdeče obšito kapo in helebardo; Cefizelj mu vedno znova uide.
- Cefizelj: zvit razbojnik, ki se rad postavi policaju pod nos in ga trikrat prelisiči pri peku.
- Župan: predlaga, da cerkev povečajo, in vodi može, ko pritiskajo na zid.
- Gasilski načelnik: nosi dva meča in prvi zatrobi, da gori, čeprav vzhaja luna.
- Tepanjčani: sosedje, s katerimi se Butalci kosajo; prihitijo gasit, čeprav nič ne gori.
Sporočilo
Kdor misli, da je pametnejši in imenitnejši od vseh, se hitro osmeši. Butalci nas nasmejijo, ker vsako stvar naredijo narobe in so pri tem še ponosni nase.
Vprašanja za pogovor
- Kako je Cefizelj vsakič ušel policaju pri peku?
- Kako so Butalci hoteli povečati cerkev in kaj se je v resnici zgodilo z njihovimi suknjami?
- Kaj so Butalci mislili, da gori, in kaj je bilo v resnici?
- Katera butalska neumnost se ti je zdela najbolj smešna in zakaj?
