Dva zvita tkalca obljubita cesarju čudežno blago, ki ga neumni ljudje ne morejo videti. Hudomušna Andersenova pravljica o tem, kako težko je reči, česar nihče noče slišati, prevedena iz danskega izvirnika.
H. C. Andersen · 12 min · bere Ana
Cesarjeva nova oblačila: besedilo pravljice
Hans Christian Andersen (1837). Prevod iz danskega izvirnika »Keiserens nye Klæder«.
Pred mnogimi leti je živel cesar, ki je imel tako neznansko rad lepa nova oblačila, da je ves svoj denar porabil za to, da bi bil res lepo nališpan. Ni mu bilo mar za vojake, ni mu bilo mar za gledališče ali za vožnje v gozd, razen kadar je lahko pokazal svoja nova oblačila. Za vsako uro dneva je imel drugo suknjo. In kakor o kakšnem kralju rečejo, da je na seji sveta, so tu vedno govorili: »Cesar je v garderobi!«
V velikem mestu, kjer je živel, je bilo zelo veselo in vsak dan je prišlo veliko tujcev. Nekega dne sta prišla dva sleparja. Izdajala sta se za tkalca in pripovedovala, da znata tkati najlepše blago, kar si ga je mogoče zamisliti. Ne le da so bile barve in vzorec nenavadno lepi, oblačila, sešita iz tega blaga, so imela tudi čudovito lastnost, da jih ni mogel videti nihče, ki ni bil primeren za svojo službo ali pa je bil neodpustljivo neumen.
»To bi bila pa res čudovita oblačila,« si je mislil cesar. »Če bi jih nosil, bi lahko ugotovil, kateri možje v mojem cesarstvu niso primerni za službo, ki jo imajo. Ločil bi lahko pametne od neumnih! Ja, to blago mi morata takoj natkati!« In sleparjema je dal kar vnaprej veliko denarja, da bi lahko začela delo.
Postavila sta tudi dvoje statev in delala, kot da tkata, a na statvah nista imela prav ničesar. Brez oklevanja sta zahtevala najfinejšo svilo in najsijajnejše zlato. To sta spravila v svojo vrečo in delala na praznih statvah, in to pozno v noč.
»Zdaj bi pa res rad vedel, kako daleč sta že z blagom,« si je mislil cesar. Ob misli, da tisti, ki je neumen ali slabo opravlja svojo službo, blaga ne more videti, pa mu je bilo pri srcu malo čudno. Sicer je verjel, da se mu zase ni treba bati, a vseeno je hotel najprej poslati koga drugega, da bi pogledal, kako stvari stojijo. Vsi ljudje v mestu so vedeli, kakšno čudežno moč ima blago, in vsi so komaj čakali, da bi videli, kako slab ali neumen je njihov sosed.
»Starega poštenega ministra bom poslal k tkalcema,« si je mislil cesar. »On bo najbolje videl, kakšno je blago, saj je pameten in nihče ne opravlja svoje službe bolje od njega!« In stari dobri minister je šel v dvorano, kjer sta sleparja sedela in delala na praznih statvah. »Bog nas varuj!« si je mislil stari minister in na široko odprl oči. »Saj ne vidim ničesar!« Tega pa ni rekel na glas.
Sleparja sta ga prosila, naj stopi bližje, in ga vprašala, ali ni to lep vzorec in ali niso to čudovite barve. Pri tem sta kazala na prazne statve. Ubogi stari minister je še naprej na široko odpiral oči, a ni mogel videti ničesar, ker ničesar ni bilo. »Ljubi bog!« si je mislil. »Ali sem res neumen? Tega nisem nikoli verjel in tega ne sme nihče izvedeti! Ali nisem primeren za svojo službo? Ne, nikakor ne smem povedati, da ne vidim blaga!«
»No, saj nič ne rečete!« je rekel tisti, ki je tkal. »O, ljubko je! Čisto prisrčno!« je rekel stari minister in pogledal skozi očala. »Ta vzorec in te barve! Ja, cesarju bom povedal, da mi je izjemno všeč!« »No, tega sva pa vesela!« sta rekla tkalca in začela imenovati barve in čudni vzorec. Stari minister je dobro poslušal, da bi lahko povedal isto, ko se vrne k cesarju, in tako je tudi storil.
Zdaj sta sleparja zahtevala še več denarja, več svile in zlata, češ da vse to potrebujeta za tkanje. Vse sta pospravila v svoje žepe, na statve ni prišla niti nitka, onadva pa sta tkala naprej na praznih statvah kakor prej.
Cesar je kmalu poslal še enega poštenega uradnika, da bi pogledal, kako napreduje tkanje in ali bo blago kmalu gotovo. Godilo se mu je enako kot prvemu. Gledal je in gledal, a ker ni bilo ničesar razen praznih statev, ni mogel videti ničesar. »Ja, ali ni to lep kos blaga?« sta rekla sleparja in mu kazala in razlagala čudoviti vzorec, ki ga sploh ni bilo.
»Neumen nisem!« si je mislil mož. »Torej nisem primeren za svojo dobro službo? To bi bilo pa smešno! Ampak tega ne smem pokazati!« In tako je hvalil blago, ki ga ni videl, in jima zagotavljal, kako zelo ga veselijo lepe barve in čudoviti vzorec. »Ja, čisto prisrčno je!« je rekel cesarju. Vsi ljudje v mestu so govorili o sijajnem blagu.
Zdaj ga je hotel videti še cesar sam, dokler je bilo še na statvah. Z vso množico izbranih mož, med katerimi sta bila tudi stara poštena uradnika, ki sta bila tam že prej, je šel k zvitima sleparjema. Ta sta zdaj tkala na vso moč, a brez vlakna in brez niti. »Ja, ali ni veličastno?« sta rekla oba poštena uradnika. »Naj vaše veličanstvo pogleda, kakšen vzorec, kakšne barve!« In pokazala sta na prazne statve, saj sta mislila, da drugi blago gotovo vidijo.
»Kaj pa je to?« si je mislil cesar. »Saj ne vidim ničesar! To je vendar strašno! Sem neumen? Nisem primeren za to, da bi bil cesar? To je najhujše, kar se mi je lahko zgodilo!« »O, zelo lepo je!« je rekel cesar. »Ima mojo najvišjo pohvalo!« Zadovoljno je kimal in ogledoval prazne statve, saj ni hotel reči, da ne vidi ničesar.
Vse spremstvo, ki ga je imel s seboj, je gledalo in gledalo, a ni videlo nič več kot vsi drugi. Toda govorili so kakor cesar: »O, zelo lepo je!« In svetovali so mu, naj si nova, sijajna oblačila prvič obleče za veliki sprevod, ki se je bližal. »Veličastno je! Ljubko! Imenitno!« je šlo od ust do ust in vsi so bili tako iz srca zadovoljni. Cesar je vsakemu od sleparjev dal viteški križec, da si ga pripne v gumbnico, in naziv dvorni tkalec.
Vso noč pred dopoldnevom, ko naj bi bil sprevod, sta sleparja bedela in imela prižganih več kot šestnajst sveč. Ljudje so lahko videli, kako se jima mudi, da bi dokončala cesarjeva nova oblačila. Delala sta, kot da snemata blago s statev, z velikimi škarjami sta strigla po zraku, šivala sta s šivankami brez niti in nazadnje rekla: »Glejte, zdaj so oblačila gotova!«
Cesar je s svojimi najimenitnejšimi dvorjani prišel sam tja. Sleparja sta dvignila vsak eno roko, kot da bi nekaj držala, in rekla: »Glejte, tu so hlače! Tu je suknja! Tu plašč!« In tako naprej. »Lahko je kakor pajčevina! Človek bi mislil, da nima ničesar na sebi, ampak prav to je pri njem najlepše!« »Ja!« so rekli vsi dvorjani, a niso mogli videti ničesar, ker ničesar ni bilo.
»Če bi se vaše cesarsko veličanstvo zdaj milostno izvolilo sleči,« sta rekla sleparja, »vam bova tukaj pred velikim ogledalom oblekla nova oblačila!« Cesar je odložil vsa svoja oblačila, sleparja pa sta se vedla, kot da mu podajata vsak kos novih oblačil, ki naj bi jih bila sešila. Cesar se je obračal in vrtel pred ogledalom.
»Ljubi bog, kako se vam podajo! Kako lepo se prilegajo!« so rekli vsi po vrsti. »Kakšen vzorec! Kakšne barve! To so pa dragocena oblačila!« »Zunaj že stojijo z baldahinom, ki ga bodo nosili nad vašim veličanstvom v sprevodu!« je rekel glavni ceremoniar. »Ja, saj sem pripravljen!« je rekel cesar. »Ali se mi lepo prilega?« In še enkrat se je obrnil pred ogledalom, saj je moralo biti videti, kot da si res ogleduje svojo razkošno obleko.
Komorniki, ki naj bi nosili vlečko, so z rokami tipali po tleh, kot da bi jo dvigali. Hodili so in jo držali v zraku, saj si niso upali pokazati, da ne vidijo ničesar.
Tako je cesar odkorakal v sprevodu pod lepim baldahinom in vsi ljudje na ulici in pri oknih so govorili: »Ljubi bog, kako so cesarjeva nova oblačila neprekosljiva! Kako lepo vlečko ima na suknji! Kako krasno se mu prilega!« Nihče ni hotel pokazati, da ničesar ne vidi, saj potem ne bi bil primeren za svojo službo ali pa bi bil zelo neumen. Še nobena cesarjeva oblačila niso bila tako uspešna.
»Saj pa nima nič na sebi,« je reklo majhno dete. »Ljubi bog, poslušajte glas nedolžnega otroka,« je rekel oče. In drug drugemu so šepetali, kar je reklo dete. »Saj pa nima nič na sebi!« je nazadnje zavpilo vse ljudstvo. Cesarja je spreletelo, saj se mu je zdelo, da imajo prav. Pa si je mislil: »Zdaj moram sprevod zdržati do konca.« In komorniki so stopali za njim in nosili vlečko, ki je sploh ni bilo.
Cesarjeva nova oblačila: kratka obnova
Umetna pravljica · H. C. Andersen
Živel je cesar, ki je imel tako rad nova oblačila, da je zanje porabil ves svoj denar. Nekega dne sta v mesto prišla dva sleparja, ki sta se izdajala za tkalca. Trdila sta, da znata stkati čudežno blago, ki ga ne more videti nihče, ki je neumen ali ni primeren za svojo službo. Cesar jima je dal veliko denarja, onadva pa sta svilo in zlato spravila zase in delala na praznih statvah.
Cesar je k njima poslal najprej starega poštenega ministra, nato še drugega uradnika. Ne eden ne drugi ni videl ničesar, oba pa sta se bala, da bi ju imeli za neumna, zato sta blago hvalila. Tudi cesar ni videl ničesar, a ga je vseeno hvalil, z njim pa vsi dvorjani. Vsak od sleparjev je dobil viteški križec in naziv dvornega tkalca.
Pred velikim sprevodom sta se sleparja delala, kot da cesarja oblačita v nova oblačila. Cesar je odkorakal pod baldahinom, komorniki pa so nosili vlečko, ki je ni bilo. Vsi ljudje so hvalili oblačila, dokler ni majhen otrok rekel, da cesar nima ničesar na sebi. Kmalu je to vpilo vse ljudstvo. Cesar je čutil, da imajo prav, a je sprevod vseeno zdržal do konca.
Književne osebe
- Cesar: ima najraje nova oblačila in noče priznati, da blaga ne vidi.
- Sleparja: se izdajata za tkalca, tkata na praznih statvah in pobereta ves denar, svilo in zlato.
- Stari minister: pošten in pameten mož, ki blaga ne vidi, a ga vseeno hvali, da ga ne bi imeli za neumnega.
- Komorniki: nosijo cesarjevo vlečko, ki je sploh ni.
- Otrok: edini na glas pove, da cesar nima ničesar na sebi.
Sporočilo
Treba je imeti pogum in povedati resnico, tudi kadar vsi drugi molčijo. Kdor se preveč boji, kaj si bodo mislili drugi, hitro nasede sleparjem.
Vprašanja za pogovor
- Kakšno čudežno lastnost naj bi imelo blago obeh sleparjev?
- Zakaj nihče ni priznal, da blaga ne vidi?
- Zakaj je resnico povedal ravno otrok?
- Kaj bi ti naredil, če bi stal ob cesti, ko je šel mimo cesarjev sprevod?
