Globoko pod morjem živi najmlajša hči morskega kralja, ki komaj čaka, da bo smela pogledati svet ljudi nad valovi. Prvi del najlepše Andersenove pravljice, prevedene iz danskega izvirnika.
H. C. Andersen · 31 min · bere Ana
Mala morska deklica, prvi del: besedilo pravljice
Hans Christian Andersen (1837). Prevod iz danskega izvirnika »Den lille Havfrue«, prvi del.
Daleč zunaj na morju je voda tako modra kot cvetni listi najlepše plavice in tako čista kot najčistejše steklo. A tam je zelo globoko, globlje, kot seže katera koli sidrna vrv. Veliko cerkvenih zvonikov bi morali postaviti drugega na drugega, da bi segli od dna do vrha vode. Tam spodaj živijo morski ljudje.
Zdaj pa nikar ne mislite, da je tam samo golo belo peščeno dno. Ne, tam rastejo najčudovitejša drevesa in rastline, ki imajo tako gibka stebla in liste, da se ob najmanjšem gibanju vode premikajo, kot bi bili živi. Vse ribe, majhne in velike, švigajo med vejami, tako kot tu zgoraj ptice po zraku. Na najglobljem mestu stoji grad morskega kralja. Zidovi so iz koral, dolga koničasta okna iz najčistejšega jantarja, streha pa je iz školjk, ki se odpirajo in zapirajo, kakor teče voda. To je prelepo videti, kajti v vsaki ležijo bleščeči biseri, in že en sam bi bil čudovit okras v kraljičini kroni.
Morski kralj je bil tam spodaj že mnogo let vdovec, gospodinjila pa mu je njegova stara mati. Bila je pametna žena, a ponosna na svoj plemiški rod, zato je na repu nosila dvanajst ostrig, drugi plemeniti pa so jih smeli nositi le šest. Sicer pa je zaslužila veliko pohvale, predvsem zato, ker je imela tako rada male morske kraljične, svoje vnukinje. Bilo jih je šest, samih ljubkih otrok, najmlajša pa je bila najlepša od vseh. Njena koža je bila tako čista in nežna kot cvetni list vrtnice, njene oči tako modre kot najgloblje jezero. Toda tako kot vse druge ni imela nog, njeno telo se je končalo z ribjim repom.
Ves dolgi dan so se lahko igrale spodaj v gradu, v velikih dvoranah, kjer so iz sten rasle žive cvetlice. Ko so odprli velika jantarna okna, so ribe priplavale k njim, tako kot pri nas priletijo lastovke, kadar odpremo okno. Ribe pa so priplavale naravnost do malih kraljičen, jedle so jim iz rok in se pustile pobožati.
Pred gradom je bil velik vrt z ognjeno rdečimi in temno modrimi drevesi. Sadeži so se lesketali kakor zlato, cvetovi pa kakor goreč ogenj, saj so ves čas premikali stebla in liste. Tla sama so bila iz najfinejšega peska, a modrega kakor žveplov plamen. Nad vsem tam spodaj je ležal čudovit moder sij. Prej bi mislil, da stojiš visoko v zraku in vidiš samo nebo nad seboj in pod seboj, kot da si na morskem dnu. Kadar je bilo morje čisto mirno, si lahko videl sonce. Bilo je kakor škrlatna cvetlica, iz katere čaše se je razlivala vsa svetloba.
Vsaka mala kraljična je imela na vrtu svojo gredico, kjer je lahko kopala in sadila, kakor je hotela. Ena je svoji gredici dala obliko kita, druga je raje imela, da je bila njena podobna mali morski deklici. Najmlajša pa je svojo naredila čisto okroglo kakor sonce in na njej so rasle samo cvetlice, ki so žarele rdeče kakor ono. Bila je nenavaden otrok, tiha in zamišljena. Druge sestre so krasile svoje gredice z najčudnejšimi rečmi, ki so jih dobile z nasedlih ladij. Ona pa je razen rožnato rdečih cvetlic, podobnih soncu tam visoko zgoraj, hotela imeti le lep marmornat kip. Bil je ljubek deček, izklesan iz belega, čistega kamna, ki je ob brodolomu padel na morsko dno.
Ob kipu je posadila rožnato rdečo vrbo žalujko. Lepo je rasla in svoje sveže veje spuščala čez kip proti modremu peščenemu dnu, kjer se je senca zdela vijoličasta in se je premikala kakor veje. Bilo je videti, kot da se krošnja in korenine igrajo in se poljubljajo.
Nobeno veselje ji ni bilo večje kot poslušati o svetu ljudi tam zgoraj. Stara babica ji je morala pripovedovati vse, kar je vedela o ladjah in mestih, o ljudeh in živalih. Posebno čudovito se ji je zdelo, da cvetlice gori na zemlji dišijo, kajti tiste na morskem dnu niso dišale. In da so gozdovi zeleni in da ribe, ki jih tam vidiš med vejami, znajo tako glasno in lepo peti, da je veselje. To so bile ptičice, ki jih je babica imenovala ribe, sicer je vnukinje ne bi razumele, saj še nikoli niso videle ptice.
»Ko boste dopolnile petnajst let,« je rekla babica, »boste smele priplavati na površje, sedeti v mesečini na skalah in gledati velike ladje, ki plujejo mimo. Videle boste tudi gozdove in mesta!« Naslednje leto je ena od sester dopolnila petnajst let. Druge pa, no, vsaka je bila leto mlajša od prejšnje, tako da je morala najmlajša čakati še celih pet let, preden je smela priti z morskega dna in videti, kako je pri nas. Toda vsaka je obljubila drugim, da jim bo povedala, kaj je videla in kaj se ji je zdelo najlepše prvi dan. Babica jim namreč ni povedala dovolj, toliko je bilo stvari, o katerih so hotele vedeti.
Nobena ni tako hrepenela kot najmlajša, prav tista, ki je morala čakati najdlje in ki je bila tako tiha in zamišljena. Marsikatero noč je stala ob odprtem oknu in gledala gor skozi temno modro vodo, kjer so ribe mahale s plavutmi in repi. Videla je luno in zvezde. Res so svetile čisto bledo, a skozi vodo so bile videti veliko večje kot našim očem. Kadar je pod njimi zdrsnilo nekaj kakor črn oblak, je vedela, da je to kit, ki plava nad njo, ali pa ladja z mnogimi ljudmi. Ti gotovo niti pomislili niso, da spodaj stoji ljubka mala morska deklica in steguje svoje bele roke proti ladijskemu dnu.
Zdaj je bila najstarejša kraljična stara petnajst let in je smela priplavati na površje. Ko se je vrnila, je imela povedati sto reči. Najlepše pa je bilo, je rekla, ležati v mesečini na peščini v mirnem morju in gledati čisto blizu obale veliko mesto, kjer so luči utripale kakor sto zvezd. In poslušati glasbo ter hrup in trušč vozov in ljudi, gledati mnoge cerkvene zvonike in stolpe in poslušati, kako zvonijo zvonovi. Prav zato, ker tja gor ni mogla, je najbolj hrepenela po vsem tem.
O, kako pozorno je poslušala najmlajša sestra! Ko je potem zvečer stala ob odprtem oknu in gledala gor skozi temno modro vodo, je mislila na veliko mesto z vsem njegovim hrupom in truščem. In zdelo se ji je, da sliši, kako cerkveni zvonovi zvonijo vse do nje.
Leto pozneje je druga sestra smela priplavati skozi vodo na površje in plavati, kamor je hotela. Prišla je gor ravno takrat, ko je sonce zahajalo, in ta prizor se ji je zdel najlepši. Vse nebo je bilo videti kakor zlato, je pripovedovala, oblakov pa, ja, njihove lepote sploh ni mogla dovolj opisati! Rdeči in vijoličasti so pluli nad njo, a še veliko hitreje kot oni je nad vodo proti soncu letela jata divjih labodov, kakor dolga bela tančica. Plavala je proti soncu, a sonce je zašlo in rožnati sij je ugasnil na morski gladini in na oblakih.
Leto zatem je prišla gor tretja sestra. Bila je najpogumnejša od vseh, zato je plavala navzgor po široki reki, ki se je izlivala v morje. Videla je prelepe zelene griče z vinsko trto, gradovi in kmetije pa so kukali izmed čudovitih gozdov. Slišala je, kako pojejo vse ptice, sonce pa je sijalo tako toplo, da se je morala pogosto potopiti pod vodo, da bi si ohladila žareči obraz. V majhnem zalivu je naletela na celo gručo malih človeških otrok. Čisto goli so tekali in čofotali po vodi. Hotela se je igrati z njimi, a so se prestrašili in zbežali.
Tedaj je prišla majhna črna žival. Bil je pes, a ona še nikoli ni videla psa. Tako strašno je lajal nanjo, da se je prestrašila in odplavala na odprto morje. Toda nikoli ni mogla pozabiti čudovitih gozdov, zelenih gričev in ljubkih otrok, ki so znali plavati po vodi, čeprav niso imeli ribjega repa.
Četrta sestra ni bila tako pogumna. Ostala je sredi divjega morja in pripovedovala, da je prav tam najlepše. Videla je daleč naokrog na vse strani, nebo nad njo pa je bilo kakor velik steklen zvon. Ladje je videla, a daleč stran, in bile so videti kakor galebi. Smešni delfini so delali kozolce, veliki kiti pa so iz nosnic brizgali vodo, da je bilo videti, kot da je naokrog sto vodometov.
Zdaj je prišla na vrsto peta sestra. Njen rojstni dan je bil ravno pozimi, zato je videla, česar druge ob svojem prvem obisku niso videle. Morje je bilo čisto zeleno in naokrog so plavale velike ledene gore. Vsaka je bila videti kakor biser, je rekla, pa vendar veliko večja od cerkvenih zvonikov, ki jih gradijo ljudje. Kazale so se v najčudovitejših oblikah in se lesketale kakor diamanti.
Sedla je na eno največjih in vse ladje so se ji prestrašeno izogibale, ona pa je sedela tam in pustila, da je veter vihral z njenimi dolgimi lasmi. Proti večeru pa so nebo prekrili oblaki. Bliskalo se je in grmelo, črno morje pa je dvigovalo velike ledene kose visoko v zrak, da so se svetili v rdečih bliskih. Na vseh ladjah so zvijali jadra, povsod je bilo polno strahu in groze. Ona pa je mirno sedela na svoji plavajoči ledeni gori in gledala, kako modre strele v cikcaku švigajo v bleščeče morje.
Ko je katera od sester prvič prišla nad vodo, je bila vsaka očarana nad vsem novim in lepim, kar je videla. Ko pa so zdaj kot odrasla dekleta smele priplavati gor, kadar so hotele, jim je postalo vseeno. Spet so hrepenele po domu in po enem mesecu so rekle, da je vendarle spodaj pri njih najlepše in da je tam tako prijetno biti doma.
Marsikateri večer je pet sester prijelo druga drugo pod roko in v vrsti priplavalo nad vodo. Imele so prelepe glasove, lepše od vseh ljudi. Kadar se je bližal vihar in so mislile, da se bodo ladje potopile, so plavale pred ladjami in tako lepo pele o tem, kako lepo je na morskem dnu, in mornarjem govorile, naj se ne bojijo priti dol. Ti pa niso razumeli besed in so mislili, da je to vihar. Tudi lepote tam spodaj niso nikoli videli, kajti ko se je ladja potopila, so ljudje utonili in so v grad morskega kralja prišli le mrtvi.
Ko so se sestre tako zvečer z roko v roki dvigale visoko skozi morje, je mala sestrica ostala čisto sama in gledala za njimi. Bilo ji je, kot da bi morala zajokati, a morska deklica nima solz, zato trpi še veliko bolj. »Ah, ko bi bila že stara petnajst let!« je rekla. »Vem, da bom svet tam zgoraj in ljudi, ki tam gradijo in živijo, imela zares rada!«
Končno je dopolnila petnajst let. »Glej, zdaj si pa odrasla,« je rekla njena babica, stara kraljica vdova. »Pridi, naj te okrasim kakor tvoje sestre!« In na lase ji je položila venec belih lilij, a vsak cvetni list je bil polovica bisera. Stara gospa je ukazala osmim velikim ostrigam, da so se ji prisesale na rep, da bi pokazala njen visoki stan. »To pa zelo boli!« je rekla mala morska deklica. »Ja, za lepoto je treba malo potrpeti!« je rekla stara gospa.
O, kako rada bi otresla s sebe ves ta sijaj in odložila težki venec! Njene rdeče cvetlice na vrtu bi se ji podale veliko bolje, a zdaj si ni upala ničesar spremeniti. »Zbogom!« je rekla in se dvignila skozi vodo, lahka in svetla kakor mehurček.
Sonce je ravno zašlo, ko je dvignila glavo nad morje, a vsi oblaki so še žareli kakor vrtnice in zlato, sredi bledo rdečega neba pa je tako jasno in lepo svetila večernica. Zrak je bil mil in svež, morje pa čisto mirno. Tam je stala velika ladja s tremi jambori. Razpeto je bilo samo eno jadro, kajti ni pihal niti vetrc, okrog po vrveh in na prečkah pa so sedeli mornarji. Slišati je bilo glasbo in petje, in ko se je večer temnil, so prižgali sto pisanih lampijonov. Bili so videti, kot da bi v zraku plapolale zastave vseh narodov.
Mala morska deklica je priplavala naravnost do okna kabine. Vsakič ko jo je voda dvignila, je lahko pogledala skozi zrcalno čiste šipe, za katerimi je stalo veliko lepo oblečenih ljudi. Najlepši pa je bil mladi princ z velikimi črnimi očmi. Gotovo ni bil dosti starejši od šestnajstih let. Bil je njegov rojstni dan, in zato je bilo vse to slavje.
Mornarji so plesali na krovu, in ko je mladi princ stopil ven, se je v zrak dvignilo več kot sto raket. Svetile so kakor beli dan, da se je mala morska deklica čisto prestrašila in se potopila pod vodo. A kmalu je spet pomolila glavo ven in bilo je, kot da bi vse zvezde z neba padale k njej.
Še nikoli ni videla takšnega ognjemeta. Velika sonca so se vrtela naokrog, čudovite ognjene ribe so švigale po modrem zraku in vse se je zrcalilo v jasnem, mirnem morju. Na ladji je bilo tako svetlo, da si lahko videl vsako vrvico, kaj šele ljudi. O, kako lep je bil mladi princ! Ljudem je stiskal roke, se smejal in smehljal, medtem ko je glasba zvenela v čudoviti noči.
Postalo je pozno, a mala morska deklica ni mogla odvrniti oči od ladje in od lepega princa. Pisane lampijone so ugasnili, rakete se niso več dvigale v zrak in tudi topovi niso več pokali. Globoko spodaj v morju pa je šumelo in bobnelo. Ona je ves čas sedela na vodi in se zibala gor in dol, da je lahko videla v kabino.
Toda ladja je pospešila, eno jadro za drugim se je razpelo, valovi so postajali vse večji, zgrinjali so se veliki oblaki in daleč stran se je bliskalo. O, prišlo bo strašno neurje! Zato so mornarji zvili jadra. Velika ladja se je v divjem diru zibala po divjem morju, voda se je dvigala kakor velike črne gore, ki so se hotele zvaliti čez jambor. Ladja pa se je kakor labod spustila med visoke valove in se pustila znova dvigniti na visoke vodne stolpe.
Mali morski deklici se je zdelo, da je to prav zabavna vožnja, mornarjem pa ne. Ladja je škripala in pokala, debele deske so se upogibale pod močnimi sunki, morje je pljuskalo vanjo, jambor se je prelomil po sredini, kakor bi bil trstika, in ladja se je nagnila na bok, voda pa je vdirala vanjo. Zdaj je mala morska deklica videla, da so v nevarnosti. Še sama se je morala paziti pred tramovi in kosi ladje, ki so plavali po vodi.
Za trenutek je bilo tako temno kot v rogu, da ni videla prav ničesar, kadar pa se je zabliskalo, je bilo spet tako svetlo, da je prepoznala vse na ladji. Vsak se je reševal, kakor je vedel in znal. Najbolj je iskala mladega princa, in ko se je ladja razklala, je videla, kako se potaplja v globoko morje. V prvem trenutku je bila čisto vesela, saj bo zdaj prišel dol k njej. Potem pa se je spomnila, da ljudje ne morejo živeti v vodi in da v grad njenega očeta lahko pride le mrtev.
Ne, umreti ne sme! Zato je plavala med tramovi in deskami, ki so plavale po morju, in čisto pozabila, da bi jo lahko zmečkale. Potopila se je globoko pod vodo in se spet dvignila visoko med valove in tako nazadnje prišla do mladega princa, ki skoraj ni mogel več plavati v razburkanem morju. Roke in noge so mu že omagovale, lepe oči so se mu zapirale, in umrl bi, če ne bi prišla mala morska deklica. Držala mu je glavo nad vodo in se pustila z njim nositi valovom, kamor so hoteli.
Zjutraj je bilo hudega vremena konec. Od ladje ni bilo videti niti trske. Sonce se je dvignilo iz vode tako rdeče in bleščeče, in zdelo se je, kot da so princu lica od tega oživela, a oči so ostale zaprte. Morska deklica ga je poljubila na visoko, lepo čelo in mu pogladila mokre lase nazaj. Zdelo se ji je, da je podoben marmornatemu kipu spodaj na njenem vrtičku. Spet ga je poljubila in si zaželela, da bi le ostal živ.
Zdaj je pred seboj zagledala trdno kopno in visoke modre gore, na katerih vrhovih se je bleščal beli sneg, kakor bi tam ležali labodi. Spodaj ob obali so bili prelepi zeleni gozdovi, spredaj pa je stala cerkev ali samostan, tega ni dobro vedela, a neka stavba je bila. Na vrtu so rasla limonova in pomarančna drevesa, pred vrati pa so stale visoke palme. Morje je tu delalo majhen zaliv, ki je bil čisto miren, a zelo globok vse do skale, kamor je morje naplavilo bel, droben pesek. Sem je priplavala z lepim princem in ga položila na pesek, posebej pa je pazila, da je imel glavo visoko na toplem soncu.
Tedaj so v veliki beli stavbi zazvonili zvonovi in skozi vrt je prišlo veliko mladih deklet. Mala morska deklica je odplavala dlje ven za nekaj visokih skal, ki so štrlele iz vode. Lase in prsi si je pokrila z morsko peno, da ji nihče ne bi videl obrazka, in pazila, kdo bo prišel k ubogemu princu.
Ni trajalo dolgo, ko je tja prišlo mlado dekle. Zdelo se je, da se je zelo prestrašila, a le za trenutek. Potem je poklicala še več ljudi, in morska deklica je videla, da je princ oživel in da se je nasmehnil vsem okrog sebe. Njej pa se ni nasmehnil, saj sploh ni vedel, da ga je rešila ona. Bila je tako žalostna, in ko so ga odpeljali v veliko stavbo, se je žalostna potopila v vodo in odplavala domov v očetov grad.
Vedno je bila tiha in zamišljena, zdaj pa je postala še veliko bolj. Sestre so jo spraševale, kaj je videla prvič tam zgoraj, a ni povedala ničesar.
Marsikateri večer in marsikatero jutro je priplavala gor tja, kjer je pustila princa. Videla je, kako so sadeži na vrtu dozoreli in kako so jih obrali, videla je, kako se je topil sneg na visokih gorah, princa pa ni videla. Zato se je vedno vrnila domov še bolj žalostna. Njena edina tolažba je bila, da je sedela na svojem vrtičku in objemala lepi marmornati kip, ki je bil podoben princu. Za svoje cvetlice pa ni več skrbela. Rasle so kakor v divjini čez poti in prepletale svoja dolga stebla in liste z vejami dreves, da je bilo čisto mračno.
Nazadnje tega ni mogla več zdržati in je povedala eni od svojih sester. Takoj so izvedele še vse druge, a nihče drug razen njih in nekaj drugih morskih deklic, ki so povedale samo svojim najboljšim prijateljicam. Ena od njih je vedela, kdo je princ. Tudi ona je videla slavje na ladji in vedela je, od kod je princ in kje leži njegovo kraljestvo. »Pridi, sestrica!« so rekle druge kraljične, in z rokami okrog ramen so se v dolgi vrsti dvignile iz morja tam, kjer so vedele, da stoji princev grad.
Ta je bil zgrajen iz svetlo rumenega, lesketajočega se kamna, z velikimi marmornatimi stopnišči, in eno je vodilo naravnost v morje. Nad streho so se dvigale čudovite pozlačene kupole, med stebri, ki so obdajali vso stavbo, pa so stali marmornati kipi, ki so bili videti kakor živi. Skozi čisto steklo visokih oken si videl v najlepše dvorane, kjer so visele dragocene svilene zavese in preproge, vse stene pa so krasile velike slike, ki jih je bilo pravo veselje gledati. Sredi največje dvorane je žuborel velik vodomet. Curki so se dvigali visoko proti stekleni kupoli na stropu, skozi katero je sonce sijalo na vodo in na prelepe rastline, ki so rasle v velikem bazenu.
Zdaj je vedela, kje živi, in tja je hodila marsikateri večer in marsikatero noč. Priplavala je veliko bliže kopnemu, kot si je upala katera od drugih, ja, priplavala je celo po ozkem kanalu pod čudoviti marmornati balkon, ki je metal dolgo senco na vodo. Tu je sedela in gledala mladega princa, ki je mislil, da je čisto sam v jasni mesečini. Marsikateri večer ga je videla, kako se z glasbo vozi v svojem razkošnem čolnu, na katerem so plapolale zastave. Kukala je izmed zelenega trstičja, in kadar je veter zajel njeno dolgo srebrnobelo tančico in jo je kdo videl, je mislil, da je to labod, ki dviguje krila.
Marsikatero noč, ko so bili ribiči z baklami na morju, je slišala, kako lepo govorijo o mladem princu. Veselilo jo je, da mu je rešila življenje, ko je napol mrtev plaval po valovih. Mislila je na to, kako trdno mu je glava počivala na njenih prsih in kako nežno ga je takrat poljubila. On pa o tem ni vedel ničesar, niti sanjati ni mogel o njej.
Vedno bolj je imela rada ljudi, vedno bolj si je želela, da bi lahko prišla gor med njih. Njihov svet se ji je zdel veliko večji od njenega. Saj so lahko z ladjami leteli čez morje, se vzpenjali na visoke gore visoko nad oblake, in dežele, ki so bile njihove, so se z gozdovi in polji raztezale dlje, kot je segel njen pogled. Toliko je bilo stvari, ki bi jih rada vedela, a sestre niso znale odgovoriti na vse. Zato je vprašala staro babico, ta pa je dobro poznala višji svet, ki ga je prav pametno imenovala dežele nad morjem.
»Če ljudje ne utonejo,« je vprašala mala morska deklica, »ali potem lahko živijo večno? Ali ne umrejo, tako kot mi tu spodaj v morju?«
»Seveda,« je rekla stara gospa, »tudi oni morajo umreti in njihovo življenje je celo krajše od našega. Mi lahko dočakamo tristo let, ko pa nas tu ni več, postanemo le pena na vodi in nimamo niti groba tu spodaj med svojimi dragimi. Nimamo nesmrtne duše, nikoli več ne zaživimo. Smo kakor zeleno trstje, ko ga enkrat odrežeš, ne more spet ozeleneti! Ljudje pa imajo dušo, ki živi večno, živi tudi potem, ko je telo postalo zemlja. Dviga se skozi jasni zrak, gor do vseh svetlih zvezd! Tako kot se mi dvignemo iz morja in vidimo dežele ljudi, se tudi oni dvignejo v neznane, čudovite kraje, ki jih mi nikoli ne bomo videli.«
»Zakaj pa mi nismo dobili nesmrtne duše?« je žalostno rekla mala morska deklica. »Vseh svojih tristo let, kar jih imam še živeti, bi dala, samo da bi bila en sam dan človek in bi potem smela v nebeški svet!« »Na to pa ne smeš misliti!« je rekla stara gospa. »Mi smo veliko srečnejši in nam gre veliko bolje kot ljudem tam zgoraj!«
»Torej bom umrla in plavala kot pena po morju, ne bom več slišala glasbe valov, ne bom videla prelepih cvetlic in rdečega sonca! Ali res ne morem storiti ničesar, da bi dobila večno dušo?«
»Ne!« je rekla babica. »Samo če bi te kakšen človek vzljubil tako, da bi mu bila ljubša od očeta in matere, če bi bil z vsemi svojimi mislimi in vso ljubeznijo pri tebi in bi duhovnik položil njegovo desnico v tvojo z obljubo zvestobe tukaj in na veke, potem bi se njegova duša prelila v tvoje telo in tudi ti bi bila deležna sreče ljudi. Dal bi ti dušo in vendar obdržal svojo. Toda to se ne more nikoli zgoditi! Kar je tu v morju prav lepo, tvoj ribji rep, se jim gori na zemlji zdi grdo. Ne razumejo se na to. Tam moraš imeti dva okorna štora, ki jim pravijo noge, če hočeš biti lep!«
Tedaj je mala morska deklica vzdihnila in žalostno pogledala svoj ribji rep. »Bodimo vesele,« je rekla stara gospa. »Skakale in poskakovale bomo tistih tristo let, kar jih imamo za življenje, to je res dovolj dolgo, potem pa se bomo toliko bolj zadovoljno odpočile. Nocoj bo dvorni ples!«
Mala morska deklica, prvi del: kratka obnova
Umetna pravljica · H. C. Andersen
Globoko v morju je v gradu iz koral živel morski kralj s staro materjo in šestimi hčerami. Najmlajša je bila najlepša, tiha in zamišljena. Na svoji okrogli gredici je imela rdeče cvetlice in marmornat kip lepega dečka, ki je ob brodolomu padel na dno. Najraje je poslušala babico, ko je pripovedovala o svetu ljudi. Morske kraljične so smele na površje šele pri petnajstih letih, zato je morala najmlajša čakati najdlje. Sestre so ji ena za drugo pripovedovale o mestih, sončnem zahodu, zelenih gričih, kitih in ledenih gorah.
Ko je končno dopolnila petnajst let, je zagledala veliko ladjo, na kateri so praznovali rojstni dan mladega princa. Ponoči je izbruhnilo strašno neurje in ladja se je razklala. Mala morska deklica je med deskami poiskala princa, ki mu je že pohajala moč, in mu držala glavo nad vodo. Zjutraj ga je položila na pesek pred veliko belo stavbo in se skrila za skale. Princa je našlo mlado dekle, on pa ni vedel, kdo ga je rešil.
Mala morska deklica se je žalostna vrnila domov. Ko so ji sestre pokazale, kje stoji princev grad, ga je pogosto hodila opazovat. Babica ji je povedala, da morski ljudje živijo tristo let in potem postanejo pena na vodi, ljudje pa imajo dušo, ki živi večno. Dušo bi dobila le, če bi jo kakšen človek vzljubil bolj kot očeta in mater in se z njo poročil. Deklica je žalostno pogledala svoj ribji rep, babica pa jo je skušala razvedriti z novico, da bo zvečer dvorni ples.
Književne osebe
- Mala morska deklica: najmlajša in najlepša morska kraljična, tiha in zamišljena, ki hrepeni po svetu ljudi.
- Princ: mlad princ z velikimi črnimi očmi, ki mu morska deklica reši življenje, a on tega ne ve.
- Babica: pametna in ponosna mati morskega kralja, ki vnukinjam pripoveduje o svetu nad morjem.
- Sestre: pet starejših kraljičen, ki ena za drugo priplavajo na površje in pripovedujejo, kaj so videle.
- Morski kralj: vdovec, ki živi v gradu iz koral na najglobljem morskem dnu.
Sporočilo
Zgodba govori o hrepenenju in nesebični ljubezni. Mala morska deklica je princu rešila življenje, čeprav zato ni dobila nobene zahvale.
Vprašanja za pogovor
- Kaj so sestre videle, ko so prvič priplavale na površje?
- Kako je mala morska deklica rešila princa?
- Zakaj je bila žalostna, ko so princa našli ljudje?
- Kaj ji je babica povedala o ljudeh in njihovi duši?
