Iz čarobnega ječmenovega zrna zraste tulipan, v njem pa sedi deklica, ki ni nič večja od palca. Nežna Andersenova pravljica o majhni deklici na dolgem potovanju po velikem svetu, prevedena iz danskega izvirnika.
H. C. Andersen · 30 min · bere Ana
Palčica: besedilo pravljice
Hans Christian Andersen (1835). Prevod iz danskega izvirnika »Tommelise«.
Nekoč je živela žena, ki si je tako zelo želela majhnega otročička, a sploh ni vedela, kje bi ga dobila. Zato je odšla k stari čarovnici in ji rekla: »Tako iz srca si želim majhnega otroka. Mi ne bi povedala, kje bi ga lahko dobila?« »O, to bomo že uredili!« je rekla čarovnica. »Tu imaš ječmenovo zrno. Prav nič ni podobno tistim, ki rastejo na kmetovi njivi ali jih jedo kokoši. Posadi ga v cvetlični lonček, pa boš videla, kaj se bo zgodilo!«
»Hvala lepa!« je rekla žena in čarovnici dala dvanajst novčičev. Potem je šla domov in posadila ječmenovo zrno. Takoj je zrasla velika, prelepa cvetlica, ki je bila videti čisto kot tulipan, le da so se ji cvetni listi tesno stiskali skupaj, kot da bi bila še popek. »To je pa ljubka cvetlica!« je rekla žena in poljubila lepe rdeče in rumene cvetne liste. Prav ko jih je poljubila, je cvetlica glasno počila in se odprla. Zdaj se je videlo, da je to pravi tulipan, sredi cveta pa je na zelenem stolčku sedela majcena deklica, tako nežna in ljubka. Ni bila nič večja od palca, zato so jo imenovali Palčica.
Za zibelko je dobila lepo polakirano orehovo lupino, modri lističi vijolic so bili njena žimnica, cvetni list vrtnice pa njena odeja. Tam je spala ponoči, podnevi pa se je igrala na mizi. Žena je tja postavila krožnik z vodo in ga obložila z venčkom cvetlic, ki so pomakale stebla v vodo. Po vodi je plaval velik tulipanov list in na njem je Palčica smela sedeti in jadrati z enega konca krožnika na drugega. Za vesli je imela dve beli konjski žimi. To je bilo res lepo videti. Znala je tudi peti, o, tako nežno in ljubko, kot tam še nikoli nihče ni slišal.
Neke noči, ko je ležala v svoji lepi posteljici, je skozi okno priskakljala grda krastača, kajti ena šipa je bila razbita. Krastača je bila tako grda, velika in mokra. Skočila je naravnost na mizo, kjer je Palčica spala pod rdečim listom vrtnice. »To bi bila pa lepa žena za mojega sina!« je rekla krastača. Zgrabila je orehovo lupino, v kateri je spala Palčica, in z njo odskakljala skozi razbito šipo dol na vrt.
Tam je tekla velika, široka reka, tik ob bregu pa je bilo močvirno in blatno. Tu je stanovala krastača s svojim sinom. Uh, tudi on je bil grd in zoprn, čisto podoben mami. »Kvak, kvak, brekekekeks!« je bilo vse, kar je znal reči, ko je zagledal ljubko deklico v orehovi lupini. »Ne govori tako glasno, sicer se bo zbudila!« je rekla stara krastača. »Lahko bi nam še pobegnila, saj je lahka kot labodji puh. Postavili jo bomo na enega od širokih lokvanjevih listov sredi reke. Zanjo, ki je tako lahka in majhna, bo to kakor otok, in od tam ne bo mogla pobegniti, medtem ko bomo spodaj pod blatom uredili lepo sobo, kjer si bosta ustvarila dom.«
Zunaj v reki je raslo veliko lokvanjev s širokimi zelenimi listi, ki so videti, kot da plavajo po vodi. List, ki je bil najdlje od brega, je bil tudi največji. Tja je odplavala stara krastača in nanj postavila orehovo lupino s Palčico. Uboga majcena deklica se je zbudila zgodaj zjutraj. Ko je videla, kje je, je začela tako bridko jokati, kajti na vseh straneh velikega zelenega lista je bila voda in sploh ni mogla priti na kopno.
Stara krastača je sedela spodaj v blatu in krasila svojo sobo s trstjem in rumenimi vodnimi cveti, saj je moralo biti vse lepo urejeno za novo snaho. Potem je s svojim grdim sinom odplavala do lista, na katerem je stala Palčica. Hotela sta vzeti njeno lepo posteljico, da bi jo postavila v poročno sobo, še preden pride tja nevesta sama. Stara krastača se ji je v vodi globoko priklonila in rekla: »Tu vidiš mojega sina, on bo tvoj mož. Tako lepo bosta živela spodaj v blatu!« »Kvak, kvak, brekekekeks!« je bilo vse, kar je znal reči sin.
Vzela sta ljubko posteljico in odplavala z njo. Palčica pa je sedela čisto sama na zelenem listu in jokala, saj ni hotela živeti pri zoprni krastači in ni hotela njenega grdega sina za moža. Ribice, ki so plavale spodaj v vodi, so gotovo videle krastačo in slišale, kaj je rekla, zato so pomolile glave iz vode, ker so hotele videti deklico. Brž ko so jo zagledale, se jim je zdela tako ljubka in tako hudo jim je bilo, da bi morala dol h grdi krastači. Ne, to se nikoli ne sme zgoditi! Zbrale so se spodaj v vodi okrog zelenega stebla, ki je držalo list, na katerem je stala, in z zobki pregrizle steblo. In list je odplaval po reki navzdol, s Palčico vred, daleč proč, kamor krastača ni mogla priti.
Palčica je plula mimo mnogih krajev in ptički, ki so sedeli v grmovju, so jo videli in peli: »Kakšna ljubka mala gospodična!« List z njo je plaval vedno dlje in dlje, in tako je Palčica odpotovala v tuji svet. Lep majhen bel metulj je ves čas letal okrog nje in se nazadnje usedel na list, ker mu je bila Palčica zelo všeč. Tudi ona je bila vsa zadovoljna, saj je krastača ni mogla več doseči, tam, kjer je plula, pa je bilo tako lepo. Sonce je sijalo na vodo, da se je lesketala kakor najlepše zlato. Tedaj je Palčica vzela svoj pas, en konec privezala metulju, drugi konec pa pritrdila na list. List je zdaj drsel veliko hitreje in ona z njim, saj je stala na njem.
Prav tedaj je priletel velik majski hrošč. Zagledal jo je, v hipu ovil krempelj okrog njenega vitkega pasu in z njo odletel na drevo. Zeleni list pa je plaval naprej po reki in metulj je moral leteti z njim, saj je bil privezan nanj in se ni mogel rešiti. Ojej, kako se je uboga Palčica prestrašila, ko jo je hrošč odnesel na drevo! Najbolj žalostna pa je bila zaradi lepega belega metulja, ki ga je privezala na list. Če se ne bo mogel rešiti, bo moral umreti od lakote. Toda za to se majski hrošč ni prav nič zmenil.
Z njo se je usedel na največji zeleni list na drevesu, ji dal jesti sladki sok iz cvetov in ji rekel, da je zelo ljubka, čeprav sploh ni podobna majskemu hrošču. Pozneje so prišli na obisk še vsi drugi majski hrošči, ki so živeli na drevesu. Gledali so Palčico, gospodične hroščice pa so skomignile s tipalkami in rekle: »Saj ima samo dve nogi, kako revno je to videti!« »Še tipalk nima!« je rekla druga. »Tako tanka je v pasu, fej! Videti je kakor človek! Kako je grda!« so rekle vse hroščice.
Pa je bila Palčica vendar tako ljubka. Tako se je zdelo tudi hrošču, ki jo je odnesel, ker pa so vsi drugi govorili, da je grda, je nazadnje še sam verjel in je ni hotel več imeti. Lahko je šla, kamor je hotela. Z njo so odleteli z drevesa in jo posadili na marjetico. Tam je jokala, ker je bila tako grda, da je niti majski hrošči niso hoteli imeti. Pa je bila vendar najlepša deklica, kar si jih je mogoče zamisliti, tako nežna in svetla kot najlepši cvetni list vrtnice.
Vse poletje je uboga Palčica živela čisto sama v velikem gozdu. Iz travnih bilk si je spletla posteljo in jo obesila pod velik list lopuha, da ni deževalo nanjo. Nabirala je sladki sok iz cvetov in pila roso, ki je vsako jutro stala na listih. Tako sta minila poletje in jesen. Potem pa je prišla zima, mrzla, dolga zima. Vse ptice, ki so ji tako lepo pele, so odletele, drevesa in cvetlice so oveneli, velik list lopuha, pod katerim je stanovala, pa se je zvil in postal samo še rumeno, uvelo steblo.
Strašno jo je zeblo, kajti njena oblekca je bila raztrgana, sama pa je bila tako nežna in majhna, uboga Palčica. Kmalu bi gotovo zmrznila. Začelo je snežiti in vsaka snežinka, ki je padla nanjo, je bila zanjo takšna, kot če bi na nas vrgli polno lopato snega, saj smo mi veliki, ona pa ni bila večja od palca. Zavila se je v uvel list, a ta je ni hotel ogreti, in tresla se je od mraza.
Tik ob gozdu, kamor je zdaj prišla, je ležala velika žitna njiva. Žito so že zdavnaj pospravili in iz zmrznjene zemlje so štrlele samo gole, suhe bilke strnišča. Zanjo so bile kakor cel gozd, skozi katerega je morala hoditi, in o, kako se je tresla od mraza! Tako je prišla do vrat poljske miši, ki so bila majhna luknja pod strniščem. Tam je poljska miš živela na toplem in na suhem, imela je vso sobo polno žita, lepo kuhinjo in shrambo. Uboga Palčica se je ustavila tik za vrati kakor kakšna uboga beračica in prosila za košček ječmenovega zrna, saj že dva dni ni pojedla niti grižljaja.
»Ti ubožček mali!« je rekla poljska miš, ki je bila v resnici dobra stara miš. »Kar pridi v mojo toplo sobo in jej z mano!« Ker ji je bila Palčica všeč, je rekla: »Lahko ostaneš pri meni čez zimo, a moraš mi lepo pospravljati sobo in mi pripovedovati zgodbe, ker jih imam zelo rada.« Palčica je delala, kar je zahtevala dobra stara poljska miš, in imela se je prav dobro.
»Zdaj bomo kmalu dobili obisk!« je rekla poljska miš. »Moj sosed me obišče enkrat na teden. Živi še bolj na toplem kot jaz, ima velike dvorane in nosi tako lep črn žameten kožuh. Ko bi ga le dobila za moža, bi bila dobro preskrbljena. Ampak nič ne vidi. Pripovedovati mu moraš najlepše zgodbe, kar jih poznaš!«
Toda Palčica se za to ni zmenila, saj soseda sploh ni hotela, ker je bil krt. Prišel je na obisk v svojem črnem žametnem kožuhu. Poljska miš je rekla, da je tako bogat in tako učen. Njegovo stanovanje je bilo res več kot dvajsetkrat večje od mišjega in učenosti je imel na pretek, toda sonca in lepih cvetlic sploh ni maral. O njih je govoril grdo, ker jih ni nikoli videl. Palčica mu je morala peti in zapela je pesmico o majskem hroščku in pesmico o menihu, ki hodi po travniku. Krt se je zaradi njenega lepega glasu zaljubil vanjo, a ni rekel ničesar, ker je bil tako preudaren mož.
Pred kratkim si je skozi zemljo izkopal dolg rov od svoje hiše do njune in po njem sta smeli poljska miš in Palčica hoditi na sprehod, kadar sta hoteli. Prosil pa ju je, naj se ne ustrašita mrtve ptice, ki leži v rovu. Bila je cela ptica s perjem in kljunom, ki je gotovo poginila šele pred kratkim, ko se je začela zima, in zdaj je bila zakopana prav tam, kjer je izkopal svoj rov.
Krt je vzel v usta košček trhlega lesa, ki v temi sveti kakor ogenj, šel naprej in jima svetil po dolgem, temnem rovu. Ko so prišli do mesta, kjer je ležala mrtva ptica, je krt uprl svoj široki nos v strop in porinil zemljo navzgor, da je nastala velika luknja, skozi katero je lahko posijala svetloba. Sredi tal je ležala mrtva lastovka, z lepimi krili, tesno stisnjenimi ob telo, z nogami in glavo, skritimi pod perjem. Uboga ptica je gotovo umrla od mraza. Palčici se je tako smilila, saj je imela tako rada vse male ptice, ki so ji vse poletje tako lepo pele in žvrgolele. Krt pa jo je sunil s svojimi kratkimi nogami in rekel: »Zdaj ne čivka več! Kako žalostno mora biti, če se rodiš kot majhna ptica! Hvala bogu, da se nobenemu od mojih otrok to ne bo zgodilo. Takšna ptica nima ničesar razen svojega čivkanja in pozimi mora stradati!«
»Ja, to lahko rečete le vi, ki ste pameten mož,« je rekla poljska miš. »Kaj ima ptica od vsega svojega čivkanja, ko pride zima? Stradati in zmrzovati mora. Ampak to je menda nekaj posebnega!« Palčica ni rekla ničesar. Ko pa sta ona dva obrnila ptici hrbet, se je sklonila, odmaknila perje, ki ji je ležalo čez glavo, in jo poljubila na zaprte oči. »Mogoče je bila prav ona tista, ki mi je poleti tako lepo pela,« je pomislila. »Koliko veselja mi je prinesla, ljuba, lepa ptica!«
Krt je zdaj zamašil luknjo, skozi katero je sijal dan, in pospremil obe dami domov. Toda ponoči Palčica sploh ni mogla spati. Vstala je iz postelje in iz sena spletla veliko lepo odejo. Odnesla jo je dol in z njo ogrnila mrtvo ptico. Ob straneh ji je podložila mehko vato, ki jo je našla v sobi poljske miši, da bi ptica ležala na toplem v mrzli zemlji.
»Zbogom, lepa mala ptica!« je rekla. »Zbogom in hvala za tvojo prelepo pesem poleti, ko so bila vsa drevesa zelena in nas je sonce tako toplo grelo!« Potem je položila glavo na ptičje prsi, a se je v hipu vsa prestrašila, kajti bilo je, kot da nekaj notri bije. Bilo je ptičje srce. Ptica ni bila mrtva, le otrpnila je od mraza, zdaj pa se je ogrela in spet oživela. Jeseni namreč vse lastovke odletijo v tople dežele. Če pa katera zamudi, jo tako zebe, da pade na tla kakor mrtva, obleži tam, kjer je padla, in mrzli sneg jo pokrije.
Palčica se je kar tresla, tako zelo se je prestrašila, saj je bila ptica v primerjavi z njo velikanska, ona pa ni bila večja od palca. Vendar se je opogumila, še tesneje ovila vato okrog uboge lastovke, prinesla list kodraste mete, ki ga je sama imela za odejo, in ga položila ptici čez glavo. Naslednjo noč se je spet prikradla do nje. Zdaj je bila lastovka čisto živa, a tako slabotna, da je lahko le za trenutek odprla oči in pogledala Palčico. Ta je stala pred njo s koščkom svetlečega trhlega lesa v roki, saj druge svetilke ni imela.
»Hvala ti, ljubi mali otrok!« ji je rekla bolna lastovka. »Tako lepo sem se ogrela! Kmalu bom spet pri moči in bom lahko poletela ven na toplo sonce.« »O,« je rekla Palčica, »zunaj je tako mrzlo, sneži in zmrzuje! Kar ostani v svoji topli postelji, jaz bom že skrbela zate!«
Lastovki je prinesla vode v cvetnem listu. Ta je pila in ji pripovedovala, kako si je na trnovem grmu ranila eno perut, zato ni mogla leteti tako hitro kot druge lastovke, ko so odletele daleč, daleč v tople dežele. Nazadnje je padla na tla, več pa se ni spomnila in sploh ni vedela, kako je prišla sem. Vso zimo je ostala tu spodaj in Palčica je bila dobra do nje in jo je imela zelo rada. Niti krt niti poljska miš nista o tem izvedela ničesar, saj uboge lastovke nista marala.
Brž ko je prišla pomlad in je sonce ogrelo zemljo, je Palčica odprla luknjo, ki jo je bil zgoraj naredil krt, in lastovka se je poslovila od nje. Sonce je tako lepo posijalo k njima. Lastovka jo je vprašala, ali ne bi šla z njo. Lahko bi ji sedla na hrbet in odletela bi daleč v zeleni gozd. Toda Palčica je vedela, da bi bilo stari poljski miši hudo, če bi jo kar tako zapustila.
»Ne, ne morem!« je rekla Palčica. »Zbogom, zbogom, dobra, ljubka deklica!« je rekla lastovka in odletela v sonce. Palčica je gledala za njo in solze so ji stopile v oči, saj je imela ubogo lastovko tako rada. »Čivit, čivit!« je pela ptica in odletela v zeleni gozd.
Palčica je bila zelo žalostna. Sploh ni smela ven na toplo sonce. Žito, ki so ga posejali na njivi nad hišo poljske miši, je zraslo visoko v zrak in bilo je kakor gost gozd za ubogo deklico, ki ni bila večja od palca. »Čez poletje boš šivala svojo balo!« ji je rekla poljska miš, kajti zdaj jo je snubil sosed, dolgočasni krt v črnem žametnem kožuhu. »Imeti moraš volnene in platnene reči, da boš imela na čem sedeti in ležati, ko boš krtova žena!«
Palčica je morala presti na vreteno, poljska miš pa je najela štiri pajke, da so predli in tkali noč in dan. Vsak večer je prišel krt na obisk in vedno je govoril, da sonce, ko bo konec poletja, ne bo več niti približno tako žgalo, kot zdaj, ko je zemlja trda kakor kamen. Ja, ko bo poletja konec, bo poroka s Palčico. Ona pa sploh ni bila vesela, saj dolgočasnega krta ni marala. Vsako jutro ob sončnem vzhodu in vsak večer ob sončnem zahodu se je skozi vrata splazila ven. Kadar je veter razmaknil žitno klasje, da je videla modro nebo, je pomislila, kako svetlo in lepo je tu zunaj, in si tako zelo želela, da bi spet videla ljubo lastovko. Toda ta ni nikoli več prišla, gotovo je letela nekje daleč v lepem zelenem gozdu.
Ko je prišla jesen, je imela Palčica vso balo gotovo. »Čez štiri tedne boš imela poroko!« ji je rekla poljska miš. Toda Palčica je jokala in rekla, da noče dolgočasnega krta.
»Neumnosti!« je rekla poljska miš. »Ne bodi trmasta, sicer te ugriznem s svojim belim zobom! Saj dobiš krasnega moža! Takega črnega žametnega kožuha nima niti kraljica! Polno ima v kuhinji in v kleti. Kar hvaležna bodi zanj!«
Tako je napočil dan poroke. Krt je že prišel po Palčico. Z njim bo morala živeti globoko pod zemljo in nikoli več ne bo smela ven na toplo sonce, ker ga on ni maral. Uboga deklica je bila tako žalostna, saj se bo morala zdaj posloviti od lepega sonca, ki ga je pri poljski miši vsaj smela gledati skozi vrata.
»Zbogom, svetlo sonce!« je rekla in iztegnila roke visoko v zrak. Stopila je tudi malo ven pred mišjo hišo, kajti žito je bilo že požeto in tam je bilo le še suho strnišče. »Zbogom, zbogom!« je rekla in objela majhno rdečo cvetlico, ki je rasla tam. »Pozdravi mi malo lastovko, če jo boš videla!«
»Čivit, čivit!« se je v tistem trenutku oglasilo nad njeno glavo. Pogledala je gor in bila je mala lastovka, ki je ravno letela mimo. Brž ko je zagledala Palčico, je bila tako vesela. Palčica ji je povedala, kako zelo nerada bi vzela grdega krta za moža in da bo morala živeti globoko pod zemljo, kamor nikoli ne posije sonce. Ob tem se ni mogla zadržati, da ne bi zajokala.
»Zdaj prihaja mrzla zima,« je rekla mala lastovka. »Jaz odletim daleč v tople dežele. Bi šla z mano? Lahko mi sedeš na hrbet! Samo s pasom se priveži, pa odletiva od grdega krta in njegove temne sobe, daleč čez gore v tople dežele, kjer sonce sije lepše kot tukaj, kjer je vedno poletje in rastejo prelepe cvetlice. Kar leti z mano, ti ljuba mala Palčica, ki si mi rešila življenje, ko sem ležala zmrznjena v temni kleti pod zemljo!«
»Ja, grem s tabo!« je rekla Palčica in sedla ptici na hrbet, z nogami na njeni razprostrti peruti. S pasom se je privezala na eno od najmočnejših peres in lastovka je vzletela visoko v zrak, čez gozd in čez jezero, visoko nad velike gore, kjer vedno leži sneg. Palčico je v mrzlem zraku zeblo, zato je zlezla pod toplo ptičje perje in pomolila ven le glavico, da bi videla vso lepoto pod seboj.
Tako sta prispeli v tople dežele. Tam je sonce sijalo veliko svetleje kot tukaj, nebo je bilo dvakrat višje in po jarkih in živih mejah je raslo najlepše zeleno in modro grozdje. V gozdovih so visele limone in pomaranče, dišalo je po mirti in meti, po cestah pa so tekali najljubkejši otroci in se igrali z velikimi pisanimi metulji. Toda lastovka je letela še dlje in bilo je vedno lepše in lepše. Pod najlepšimi zelenimi drevesi ob modrem jezeru je stal bleščeče bel marmornat grad iz davnih časov. Vinska trta se je vila okrog visokih stebrov, čisto na vrhu pa je bilo veliko lastovičjih gnezd. V enem od njih je stanovala lastovka, ki je nosila Palčico.
»To je moja hiša!« je rekla lastovka. »Če pa si zdaj sama izbereš eno od čudovitih cvetlic, ki rastejo tam spodaj, te bom posadila vanjo in imela se boš tako lepo, kot si le želiš!« »To bi bilo čudovito!« je rekla Palčica in zaploskala z ročicami.
Na tleh je ležal velik bel marmornat steber, ki se je bil prevrnil in zlomil na tri kose, med njimi pa so rasle najlepše velike bele cvetlice. Lastovka je s Palčico zletela dol in jo posadila na enega od širokih listov. Kako se je začudila! Sredi cveta je sedel majhen mož, tako bel in prozoren, kot da bi bil iz stekla. Na glavi je imel najljubkejšo zlato krono, na ramah pa najlepša prozorna krila, sam pa ni bil nič večji od Palčice. Bil je cvetlični angel. V vsakem cvetu je živel tak majhen mož ali žena, ta pa je bil kralj nad vsemi.
»Oh, kako je lep!« je zašepetala Palčica lastovki. Mali princ se je lastovke zelo prestrašil, saj je bila v primerjavi z njim, ki je bil tako majhen in nežen, kakor ptica velikanka. Ko pa je zagledal Palčico, je postal tako vesel, saj je bila najlepša deklica, kar jih je kdaj videl. Zato je snel zlato krono s svoje glave in jo posadil na njeno. Vprašal jo je, kako ji je ime in ali bi bila njegova žena, potem bi postala kraljica vseh cvetlic. Ja, to je bil pa res drugačen mož kot krastačin sin in krt v črnem žametnem kožuhu!
Zato je lepemu princu rekla ja. Iz vsakega cveta je prišla gospa ali gospod, tako ljubki, da jih je bilo veselje gledati, in vsak je Palčici prinesel darilo. Najlepše od vseh pa je bil par lepih kril velike bele muhe. Pritrdili so ji jih na hrbet in zdaj je tudi ona lahko letela od cveta do cveta. Vse je bilo polno veselja. Mala lastovka je sedela zgoraj v svojem gnezdu in jim pela, kolikor je le znala, v srcu pa je bila vendarle žalostna, saj je imela Palčico tako rada in se ne bi hotela nikoli ločiti od nje.
»Ne boš se več imenovala Palčica!« ji je rekel cvetlični angel. »To je grdo ime, ti pa si tako lepa. Klicali te bomo Maja!« »Zbogom, zbogom!« je rekla mala lastovka in spet odletela iz toplih dežel, daleč nazaj na Dansko. Tam je imela majhno gnezdo nad oknom pri možu, ki zna pripovedovati pravljice. Njemu je zapela »Čivit, čivit!«, in od tod poznamo vso to zgodbo.
Palčica: kratka obnova
Umetna pravljica · H. C. Andersen
Žena si je želela majhnega otroka in od stare čarovnice dobila ječmenovo zrno. Iz njega je zrasel tulipan, v cvetu pa je sedela drobcena deklica, velika kot palec, zato so ji rekli Palčica. Neke noči jo je ukradla grda krastača, ki jo je hotela za ženo svojemu sinu. Postavila jo je na lokvanjev list sredi reke. Ribice so se Palčice usmilile in pregrizle steblo, da je list odplaval. Potem jo je odnesel majski hrošč, a ko so drugi hrošči rekli, da je grda, jo je pustil na marjetici.
Vse poletje je Palčica živela sama v gozdu, pozimi pa je skoraj zmrznila. Sprejela jo je dobra poljska miš, ki jo je hotela omožiti s sosedom krtom. Krt je bil bogat, a ni maral sonca in cvetlic. V krtovem rovu je Palčica našla lastovko, ki je otrpnila od mraza. Ponoči jo je pokrila in ogrela, da je oživela, in skrbela zanjo vso zimo. Spomladi je lastovka odletela, Palčica pa je ostala, da ne bi užalostila poljske miši.
Na dan poroke s krtom se je Palčica šla poslovit od sonca in tedaj je spet priletela lastovka. Palčica je sedla nanjo in skupaj sta odleteli v tople dežele. Tam jo je lastovka posadila na velik bel cvet, v katerem je živel drobni cvetlični angel, kralj vseh cvetlic. Postal je njen mož, Palčica pa je dobila krila in novo ime Maja.
Književne osebe
- Palčica: drobna in nežna deklica iz tulipana, ki lepo poje in ima dobro srce.
- Lastovka: otrpla od mraza leži v krtovem rovu; Palčica jo reši, ona pa pozneje reši Palčico.
- Poljska miš: dobra stara miš, ki Palčico pozimi vzame k sebi, a jo sili v poroko s krtom.
- Krt: bogat in učen sosed v črnem žametnem kožuhu, ki ne mara sonca in cvetlic.
- Krastača: grda krastača, ki Palčico ukrade za ženo svojemu sinu.
- Cvetlični angel: drobni kralj vseh cvetlic, ki Palčici da krono in jo poimenuje Maja.
Sporočilo
Kdor pomaga drugemu v stiski, mu bo ta morda nekoč pomagal tudi sam. Vsak si zasluži živeti tam, kjer je srečen, in nihče ne bi smel izbirati namesto njega.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj Palčica ni hotela živeti pri krastači in pri krtu?
- Kako je Palčica rešila lastovko?
- Kako se je lastovka Palčici zahvalila?
- Komu je lastovka na koncu zapela to zgodbo?
