Pogumni pastirček Kekec se ne zmeni za strahove, s katerimi ga plaši pastir Mišnjek, in se sam odpravi domov skozi divjo Malo Pišenco pod Mojstrovko. Prvi del Vandotove planinske pripovedke o najbolj znanem slovenskem fantu iz gora.
Josip Vandot · 22 min · bere Ana
Kekec nad samotnim breznom, prvi del: besedilo pravljice
Josip Vandot (1924).
Strmel je Kekec tisti dan in se je čudil. Kar debelo je gledal in ni mogel verjeti. Bilo je pa tudi vse tako čudno in strašno, tako strašno, da Kekec niti vsega ni mogel doumeti. Zato pa je kar stal pred pastirjem Mišnjekom in ga je gledal, samo gledal.
Pastir Mišnjek je zrl na Kekca s svojimi drobnimi, zvitimi očmi. Njegova dolga, sključena postava se je sključila še bolj in krog usten mu je zaigral škodoželjen posmeh. Z roko je pogladil pastir Mišnjek svoje osivele, ščetinaste brke. Dolgo, okovano palico je zasadil v zemljo in se je zarežal še enkrat. Udaril je Kekca po rami, prav pošteno ga je udaril, da se je Kekec stresel in je stopil za korak nazaj.
»Pa mi ne verjameš, Kekec? Ha?« je vprašal pastir Mišnjek prav resno. »O, ti si nepridiprav, velik nepridiprav! Zato mi pa nočeš verjeti ... A rečem ti, Kekec, da se boš še danes praskal za ušesom in boš mislil na pastirja Mišnjeka. Če nisi še nikoli v življenju javkal, boš pa danes.«
»Javkal boš pa tako, da se ti bodo smejale vse divje koze in srne in jeleni in lisice, kolikor se jih klati in šopiri po Mali Pišenci ... Ali mi verjameš, Kekec? Ha, ali mi verjameš? Še enkrat te vprašam, Kekec! Pa bo prepozno, Kekec, hej, prepozno, če mi nočeš zdaj verovati ...«
Kekec ga je gledal in je molčal, samo molčal. Toda naposled je stresnil z glavo in je zamahnil z roko. Pa se ni več čudil in tudi strmel ni več. »Stric Mišnjek!« je spregovoril pogumno. »Ali mislite, da imate našo Tinkaro pred sabo? Hej, hej! Naša Tinkara se prestraši vsake miške, če zvečer zacvili nekje tam v kotu ... A mene ne preplaši miška, mene ne preplaši vsak strah, ki je na sredi votel, a na straneh ga pa kar nič ni.«
»Stric Mišnjek, vi govorite in govorite, a vaše besede so kakor tisti strah, ki se ga boji naša Tinkara ... O, saj vam ne verjamem! Lepo pojdem po tej stezi skozi Malo Pišenco. Pa še na misel mi ne pridejo strahovi, ki ste mi o njih ravnokar pripovedovali.«
»Še koga drugega se nisem ustrašil, pa bi se bal vaših strahov? Stric Mišnjek, hej, stric Mišnjek! Kar po brkih se pogladite, pa pojdite strašit koga drugega! Veste, Kekec ima druge skrbi v glavi in druge muhe, ki so več vredne nego vaši strahovi ... Stric Mišnjek, kar lepo pasite živino! Jaz pa grem naprej po stezi in bom prepeval vso pot. Pa brez zamere, stric Mišnjek!«
Kekec je zamahnil še enkrat z roko. Zavihtel je svojo dolgo, z ostro konico okovano gorsko palico. Zavriskal je na glas, da je jeknilo stoglasno med divjimi, s snegom pokritimi skalami, ki so kipele vsepovsod v jasno nebo. Potem pa se je obrnil in je odšel po stezi, ki je držala med gostim rušjem tja doli, kjer je zelenel smrekov gozd. Pot je bila peščena in se je v početku vila tik pod gladkim skalovjem strmega, visoko v nebo kipečega snežnika. Stokrat je prestopil Kekec tisto stezo.
Nenadoma pa se je ustavil in se je ozrl na pastirja, ki je stal sredi trate tam doli in mu je žugal z roko. Kekec se je zasmejal na ves glas, pa je zavpil: »Stric Mišnjek! Ali slišite? Svojim kravam in teličkom pripovedujte o strahovih! Svoje ovce in bicke plašite z medvedi in škrati, ki domujejo po Mali Pišenci! Pa tudi to jim povejte, da se jih Kekec ni bal, resnično se jih ni bal ... Hej, stric Mišnjek! Ali slišite?«
Pastir tam doli je zažugal še enkrat z roko. Zagrohotal se je, se obrnil in je izginil kar hipoma v goščavi, in Kekec ga ni videl več ... »O, glej ga, glej!« je godrnjal Kekec, ko je stopal nalahko po stezi proti smrekovemu gozdu. »Tega Mišnjeka poglej! Pa me je hotel prestrašiti in oplašiti. Sto škratov mi je opisal in naslikal; sto škratov, ki se love po Mali Pišenci in odrežejo ušesa in nos vsakemu dečku, če ga ujamejo ... Pa o medvedih mi je pravil, ki se jih najmanj deset skriva tam doli med skalovjem Male Pišence. In o risih in volkodlakih se mi je nekaj lagal ter o divji mački, ki ima dvanajst glav in trideset krvavih šap ...«
»Verjel bi vam, stric Mišnjek, če bi bil naša Tinkara, a ne Kekec. Pa če bi bilo tudi res, vseeno bi šel skozi Malo Pišenco. Hm, namenil sem se enkrat tako in zaradi tega ne odstopim od te steze, resnično ne odstopim! Pa naj strašijo škratje in medvedi in risi in divje mačke! Saj se ne bojim, ne bojim! In čemu bi se bal, hej, čemu?«
In Kekec se zares ni bal. Ker se je bil že odločil za to pot, pa ni hotel iti po drugi. Že zjutraj doma se je bil odločil za to pot, ki po njej še ni šel nikoli. Poslali so ga od doma, da gre pogledat visoko tja v gorovje po živini, ki jo pase pastir Mišnjek vse poletje na planinah. In Kekec je šel in je sklenil že tedaj, da se vrne domov skozi Malo Pišenco, koder še ni nikdar hodil.
Pa je našel živino in tudi pastirja Mišnjeka je našel. In bilo je vse zdravo in bilo je vse v redu. Zato pa se je napotil nazaj proti domu. Pastir Mišnjek mu je pripovedoval strahote o Mali Pišenci, da bi ga odvrnil od te poti. A Kekec je spoznal, da se pastir Mišnjek samo norčuje in ga v svoji norčavosti samo plaši. Zato pa ni verjel, pa je kar stopil na stezo in gre po njej, da vidi tam doli krasoto in strahoto, ki toliko o njej pripovedujejo ljudje v dolini.
»Hej, Mišnjek!« se je posmejal Kekec, ko se je vedno bolj bližal temnemu smrekovemu gozdu. »Pa je res mislil, da sem Tinkara in bom pobegnil kakor zajček, če mu pokažeš pest. O, naj pride mačka s krvavimi šapami; medved naj pride in pridejo naj škratje in risi, ne bojim se jih! Saj nisem storil še nikomur nič žalega. A če ravno hočejo, no, naj me pa! Saj imam palico; a na koncu palice je železna ost, ki kaj nemilo prasne; mogoče še bolj nemilo prasne kakor pa divja mačka s svojimi tridesetimi šapami ... Videli bomo, hej, videli ...«
Kekec se je še enkrat posmejal in je stopil v mračni gozd. Pot je držala naprej in naprej in je bila dobro izhojena. Kekec je spoznal, da je to živinska pot, ki ga povede do velikega studenca, kamor hodi živina, da si pogasi žejo. Krog in krog so mirovale visoke, stoletne smreke. Njihove veje so bile obraščene z dolgimi, sivkastimi lišaji, ki so pokrivali tudi široka, smolnata debla. Gluha tišina se je razprostirala nad gozdom. Čule so se samo Kekčeve stopinje in ropotanje njegove palice, ki jo je vlekel za sabo.
Sonce je gledalo z visokega neba na ta gozd in ga je razžarjalo s svojimi žgočimi žarki. Prijeten vonj po smoli in smrekovem lubju se je širil vseokrog, da se je Kekca kar polastila vesela razigranost. Pa si ni mogel kaj, kar zavriskal je in je pričel peti radostno pesem. Čvrsto je stopal po gozdu in je pozabil na pastirja Mišnjeka, na medvede in na škrate in volkodlake. Še na misel mu niso prišli več strahovi. O, Kekec je mislil samo na svoje pesmi, ki so mu tako veselo prihajale iz grla in so se razlegale vsepovsod po prostranem zagorskem gozdu.
Dospel je do velikega studenca, ki je izviral izpod ogromne skale tamkaj na prostrani trati. Kekec je sedel na kamen kraj studenca. Iz nahrbtnika si je vzel prigrizek, ki mu ga je bila dala mati za na pot. Zadovoljno ga je použil in se je napil hladne studenčnice. Nato pa je vstal in se je napotil naprej. A steza ni bila več tako dobro izhojena; bila je tako ozka, da se jo je komaj razločevalo in je zavila navkreber po strmini. A Kekca ni to vznemirilo niti najmanj. Čvrsto je stopal dalje in se je opiral na svojo palico.
Hipoma je prenehal gozd in Kekec je zagledal pred sabo nizko rušje, ki se je raztezalo tik do belega skalovja orjaškega snežnika, vzpenjajočega se visoko k soncu. Kekcu so se zasvetile oči, ko je zagledal tisto strmo, snežno goro. »To je Mojstrovka,« je dejal in se je razveselil. »Ravno pod njo sem in zdaj bom kmalu v Mali Pišenci. Še pol urice, samo še pol urice ...«
Ozka steza je zavila na desno med grbavim rušjem. Od vsepovsod je zadehtelo s prijetnim vonjem; zakaj vse skale, ki so ležale razmetane med nizkim grmovjem, so bile pokrite z rdečim ravšjem. In ravšje je dehtelo in njegov vonj je raznašal vseokrog lahen vetrc, ki je vel sem doli z zmrznjenih snežišč. Sonce se je smejalo s čistega, modrega neba in tiha radost se je razprostirala po vsem širnem zagorskem svetu ... Kekec je prepeval vedno glasneje in je vriskal, samo vriskal in prepeval.
Steza je držala spet navzdol in Kekec je videl pod sabo samo zeleni gozd, ki se je širil daleč, daleč v nedoglednost. Od nekod je prihajalo neko čudno, zamolklo šumenje in Kekcu se je zdelo, da vrši mogoče tam doli nad gozdom silen veter in pripogiblje težke vrhove orjaških smrek. Toda motil se je. Nenadoma je obstal tam gori na višini in se je ozrl podse. Rušje se je bilo razmaknilo in pod Kekcem je zijal globok prepad. Navpična skala se je dvigala visoko visoko iz prepada in vrhu te skale je stal zdaj Kekec.
Videti ni mogel dna prepada; samo razpenjeno vodo je videl, ki je bruhala tam iz srede skale in je padala bobneč in hrumeč v globoki prepad. Od tam pa je drvela srdito po ozki soteski med divjimi skalami, ki so jo ovirale na obeh straneh. A voda se je zajedla v skale in je hrumela dalje, preko skal, preko proda, preko zelenih tolmunov.
»Hej, hej!« je zavpil Kekec. »To je pa že Mala Pišenca ... Glej, tam sredi skale izvira in hrumi po soteski. Pa sem prišel tako hitro semkaj. No, kdo bi si bil mislil? Še dobro uro bom hodil po tej soteski, da pridem v dolino ... Joj, pa kako lepo je tukaj!«
»In divje je tudi, da bi se skoro bal, če bi ne bil Kekec. Tinkara bi kar sedla od samega strahu. Oči bi si zakrila pa bi se potrkljala v prepad kakor frnikola v luknjico. Joj, jojmene, naša Tinkara! Pa zakaj jo je strah? Saj še nikoli ni videla strahu, kakor ga tudi jaz še nisem videl nikoli. Hm, čudno, resnično čudno ...«
Kekec se je posmejal in je šel mirno nad strašnim prepadom. Steza je krenila onkraj jarka na levo pod visokimi borovci in je držala tik nad sotesko, kjer je bobnel razdivjani gorski potok. Hladno je bilo v tej soteski; zakaj sonce ni moglo sijati semkaj, ker so mu zapirali pot v sotesko visoki grebeni razdrtih, skalnih gor. Žive stvari ni srečal Kekec nikjer. Samo enkrat je zagledal plašnega gorskega zajca, ki je zdrvel preko steze; in samo enkrat je vzplahutal nad njim velik, krasen ruševec in je izginil v visokih vrhovih temnih borovcev.
Kekec je žvižgal in je stopal čvrsto naprej in se je čudil, da je pot tako lahka in zložna. Toda kmalu je bilo konec lahke poti. Onkraj borovega gozda je prišel med gladke skale, ki so se vzpenjale od samega proda pa do nebotične višine na obeh straneh ozke soteske. A Kekec se ni ustrašil. Kar lepo je plezal naprej med skalami in je skakal preko jarkov, ki so rezali na več mestih skalovje. O, Kekec je bil vajen takih potov, pa še zmenil se ni za nevarnosti, ki so prežale nanj vsepovsod po strmih skalah. Kekec se je samo namuznil in nasmejal, ko je zagledal nevarnost pred sabo ali pod sabo. Splazil se je urno preko težavnega mesta, kakor bi trenil.
»Hehe!« je dejal tedaj Kekec. »Da me ulovi zdaj škrat, pa me lahko spremeni v divjo kozo. Nič se ne bojim, pa če me tudi začara v divjo kozo. Saj znam plezati, bolj znam plezati kot rajnka Keza. A Keza je bila koza, da je ni enake med vsemi Prisankovimi divjimi kozami, ki sem jih bil pasel in sem jih tako pošteno prekanil ...«
Kekec se je hotel še nekaj hvalisati. A tedaj je začul nenadoma nad sabo hripav glas, ki se je razlegnil neprijetno po ozki soteski. Kekec se je začudil in se je ozrl okrog sebe. A nikjer ni videl žive stvari. Tisti hripavi glas je zavreščal še enkrat, še dvakrat, še trikrat. Tedaj pa je Kekec pogledal v višavo in nekaj mrzlega ga je streslo po vsem životu. Nad sabo je zagledal veliko črno ptico, ki je krožila nad sotesko in se je spuščala navzdol in je pri vsakem krogu presunljivo kriknila.
»Ovbe!« je spregovoril Kekec, ko je zagledal tisto veliko, črno ptico. »To je orel, ki kroži ravno nad mano. Kremplje ima hujše nego mačka, ki mi je o njej pravil pred dobro uro sam pastir Mišnjek. In kljun ima, ovbe, strašen kljun ima ... Zagledal me je, pa me nemara pograbi ... Kaj ni to eden izmed strahov, ki mi je o njih pravil pastir Mišnjek? Ovbe, resnično ... Pa kako bi napravil, da bi zbežal orlu? Kako bi napravil?«
Kekec je obsedel na skali. Stisnil se je v dve gube, pa je gledal orla, ki se je spuščal vedno niže. Že je slišal šumenje širokih kril in že je mislil, da šine zdaj pa zdaj orel bliskoma do njega in ga pograbi z ostrimi kremplji. A Kekec se je tedaj kar zasmejal. Naglo se je ozrl okrog sebe in je skočil preko skale in se je tam potuhnil. Sedel je v ozkem žlebu in je držal okovano palico v rokah.
Kakor mačka je gledal orla, ki je bil že nizko, jako nizko in je plahutal z ogromnimi perutnicami. Kekec pa je stiskal ustna in roka, ki je držala palico, se mu je tresla komaj vidno ... Kar nenadoma je šinil orel do skale in je zavreščal, da se je Kekec kar stresel. Prhutajoč je obstal nad Kekcem in je poizkušal, kako bi ga najlaže pograbil.
»Ha, kaj si prišel, razbojnik?« je zasopel Kekec in je nameril palico naravnost v orla. »He, rad bi pojedel Kekca za večerjo, o, seveda, seveda ... Če bi bil Kekec bicek, seveda ... Čakaj, zagodem ti tako, da se boš spominjal Kekca, dokler boš živ ... Čakaj, ti nemarnež! O, le počakaj, ti hudobec krivokljuni! ...«
Orel je plahutal, da se je delal veter okrog njega. A ni mogel naravnost do dečka, ki je sedel med dvema skalama in se mu je zaradi tega smejal in režal naravnost v obraz. A Kekec je že iztegnil roko in je dregnil orla z okovano in ostro palico med trdo perut. Orel je strahovito zavreščal in je hotel s kljunom zgrabiti palico. A Kekec jo je potegnil naglo nazaj in še preden je orel dvakrat trenil s perutmi, ga je zadela ostra palica drugič. Zadela ga je pa v prsi, da se je perje kar vsulo na skalovje. Orel je kriknil od bolečine in je zaplahutal v stran. Trikrat je vzfrfotal tam, potem pa se je naglo dvignil in je plaval više, vedno više v jasno nebo.
Kekec se je splazil izza skal. Gledal je za bežečim orlom in se je smejal, da se je kar tolkel po kolenih. »Ha, ali sem te?« je vpil za orlom. »O, zmikastil sem te, kakor te še ni nihče! Bolelo te bo najmanj osem dni in boš vreščal, da bodo divje koze kar skakale po skalovju. Pa se boš spominjal Kekca in boš vedel, kdaj si ga napadel kot razbojnik ... Hehe, mislil si, da se bom potuhnil od samega strahu kot miška. Pa boš samo piknil in odprl kljun, pa me požreš za večerjo. Zmotil si se, orliček, pošteno si se zmotil ...«
»Kekec je mikastil že koga drugega, pa bi se ne upal tebe zmikastiti? Hej, orliček! Zapomnil si boš Kekca in se mu boš umaknil za devete gore ... Glejte, glejte!«
»Pa še lepa peresa mi je pustil tu za spomin. Kar najlepše pero poberem in si ga zataknem za klobuk. Petelinje pero pa vržem stran. Čemu mi bo petelinje pero? Vsak paglavec na vasi ga že nosi. A orlovo pero, hm, kdo ga zmore, kdo? Samo Kekec ga zmore, ki je pošteno premikastil orla in ga je dvakrat prav nemilo dregnil. Pa se usaja zdaj orel, strašno se usaja, da uboge divje koze niti spati ne bodo mogle osem dni. Hej, hej!«
In Kekec se je smejal in je pobral veliko pero in si ga je zataknil za klobuček. Petelinje pero pa je vrgel na tla. Zavriskal je na ves glas in se je pričel plaziti naprej med gladkimi skalami. Še vedno se je muzal in se je spominjal, kako lahko in lepo je premagal divjega orla. Zato pa je bil ves vesel in še na misel mu ni prišla trudapolna pot, ki ga je vodila nad globokim prepadom preko gladkih, visokih pečin. Pa še sam ni vedel, koliko časa se že plazi po tej gorski divjini.
Kekec nad samotnim breznom, prvi del: kratka obnova
Povest · Josip Vandot
Kekca so poslali visoko v gore, da bi pogledal živino, ki jo je vse poletje pasel pastir Mišnjek. Na planini je bilo vse v redu, zato se je Kekec odpravil domov. Že zjutraj se je odločil, da bo šel skozi Malo Pišenco, kjer še ni nikoli hodil. Mišnjek ga je hotel prestrašiti z zgodbami o škratih, medvedih, volkodlakih in divji mački z dvanajstimi glavami. Kekec mu ni verjel. Rekel je, da se takih strahov boji le njegova sestra Tinkara, in pogumno odšel po stezi.
Ves vesel je prepeval po smrekovem gozdu in se pri studencu okrepčal s prigrizkom, ki mu ga je dala mati. Ko je prišel iz gozda, je zagledal Mojstrovko. Kmalu je stal na visoki skali nad globokim prepadom, kjer je iz skale bruhala voda in šumela po soteski. Spoznal je, da je to Mala Pišenca. Pot ga je vodila med gladkimi skalami in čez jarke, a Kekec je bil takih poti vajen.
Nenadoma je nad njim zakrožil velik orel. Kekca je spreletel strah, a se je hitro skril v ozek žleb med skalama. Ko se je orel spustil k njemu, ga je dvakrat dregnil z okovano palico. Orel je zakričal od bolečine in odletel visoko v nebo. Kekec se mu je smejal, pobral najlepše orlovo pero in si ga zataknil za klobuk, petelinje pa je vrgel stran. Ves ponosen je plezal naprej po divjih pečinah.
Književne osebe
- Kekec: pogumen pastirček, ki se ne boji strahov in se sam odpravi domov skozi Malo Pišenco.
- Pastir Mišnjek: dolg, sključen pastir s ščetinastimi brki, ki Kekca straši z zgodbami o pošastih.
- Orel: velika črna ptica, ki napade Kekca nad sotesko, a mora pred njegovo palico odleteti.
- Tinkara: Kekčeva sestra, ki se prestraši vsake miške; Kekec jo omenja, kadar se hvali s pogumom.
Sporočilo
Pogum in zaupanje vase nam pomagata, da se ne ustrašimo praznih strahov. Kdor ostane miren in iznajdljiv, se lahko reši tudi iz prave nevarnosti.
Vprašanja za pogovor
- S katerimi strahovi je pastir Mišnjek strašil Kekca?
- Zakaj Kekec ni hotel iti domov po drugi poti?
- Kako se je Kekec ubranil orla?
- Kaj je Kekec vzel za spomin in zakaj je bil nanj tako ponosen?
