Drobni pastirček Peter, ki so ga vsi zbadali, na kresni dan po čudežu dobi neznansko moč. Slovenska ljudska pripovedka iz doline Kolpe o junaku, ki je bil hkrati močan in dober.
Slovenska ljudska · 10 min · bere Ana
Peter Klepec: besedilo pravljice
Slovenska ljudska pripovedka, prosto po ljudskem izročilu.
Ob reki Kolpi, kjer se strma, z gozdom porasla pobočja spuščajo k zeleni vodi, leži vas Osilnica. Tam je nekoč živela revna mati s sinom Petrom. Imela sta samo majhno bajto na robu gozda, brez njive in brez krave. Mati je hodila delat k sosedom, Peter pa je služil za pastirja pri bogatem kmetu.
Peter je bil droben in suh deček, s tankimi rokami in bledim obrazom. Bil je priden in prijazen, a tako šibak, da ga je močnejši veter skoraj odpihnil. Drugi pastirji so bili večji in močnejši od njega. Ker je bil najmanjši, so ga zbadali in mu nagajali, kjer so le mogli. Moral je pasti njihovo živino, ko so oni ležali v senci. Moral jim je nositi vodo s potoka. Če se ni dovolj hitro obrnil, so ga suvali in metali v koprive.
Peter se ni nikoli branil. Vedel je, da bi se vsi skupaj spravili nanj. Samo kadar je bil sam, je sedel pod staro hruško tepko in tiho jokal. »Ko bi bil vsaj malo močnejši,« je vzdihoval, »samo toliko, da bi me pustili pri miru.«
Tako je prišel kresni dan, najdaljši dan v letu. Na ta dan so imeli pastirji navado, da so na paši spustili vole skupaj, da so se pomerili, kateri je najmočnejši. Pastirji so vriskali in stavili, Petra pa so spet suvali in se mu posmehovali. Peter se jim je izmuznil in odšel na rob pašnika. Tam je stal njegov vol, velik in miren, z belo liso na čelu. Peter ga je objel okrog vratu in mu potožil vse svoje gorje.
In glej, vol je obrnil glavo in spregovoril s človeškim glasom: »Ne jokaj, Peter. Pomagaj ti meni, pa bom jaz pomagal tebi. Pojdi k leskovemu grmu in odreži šibico, ki je zrasla to leto. Ko bo prišel nadme najmočnejši vol iz vasi, ki je močnejši od mene, ga s to šibico udari. Tako mi boš pomagal zmagati, sebe pa boš naredil tako močnega, da te ne bo nihče več premagal.«
Peter je naredil točno tako, kot mu je rekel vol. Odrezal je mlado, zeleno leskovo šibico in počakal. Kmalu je čez pašnik pridirjal največji vol iz vasi, črn in mogočen, z nizko sklonjenimi rogovi. Peter je stopil bliže in ga s šibico oplazil po hrbtu. Tisti hip se je črni vol ustavil, kakor bi mu zmanjkalo moči. Petrov vol se je vanj uprl z rogovi in ga porinil čez ves pašnik. Pastirji so obstali z odprtimi usti.
Peter pa je začutil, kako mu po rokah in nogah teče nekaj toplega in močnega, kakor bi mu po žilah stekel gorski potok. Stopil je k stari hruški tepki, jo objel z obema rokama in rahlo potegnil. Drevo se je z vsemi koreninami vred izdrlo iz zemlje, kakor da bi bilo bilka v travi. Peter ga je začudeno držal v rokah, potem pa ga je previdno posadil nazaj v jamo in lepo poteptal zemljo okrog debla.
Tedaj so pritekli pastirji. »Kaj pa ti tu postopaš, ko bi moral pasti živino?« so zavpili in se zapodili proti njemu, da bi ga natepli kot vselej. Peter pa je enega prijel z desnico, drugega z levico, oba dvignil visoko v zrak in ju malo potresel, kakor stresamo hruške z drevesa. Potem ju je čisto previdno postavil nazaj na tla. Pastirji so prebledeli, se spogledali in se brez besede razbežali. Od tistega dne si Petra ni nihče več upal niti s prstom dregniti.
Peter pa svoje moči ni uporabljal za prepire. Doma je okrog bajte izruval grmovje in štore, izkrčil gozd in naredil lepo njivo, ki je njemu in materi odslej dajala kruh. Ljudem v vasi je pomagal, kjer je le mogel. Kdor je imel voz v blatu, ga je Peter izvlekel z eno roko. Kdor je potreboval tram za streho, mu ga je Peter prinesel iz gozda na rami. Kmalu so o močnem Petru Klepcu govorili po vsej deželi.
Glas o njem je prišel celo do cesarja na Dunaj. Cesar ga je dal poklicati k sebi. »Toliko slišim o tvoji moči,« je rekel, »da bi jo rad videl na lastne oči.« Peter je stopil na ulico, kjer so drug za drugim stali težko naloženi vozovi. Prijemal je enega za drugim in jih obračal, dokler niso bili vsi obrnjeni nazaj, od koder so prišli. »Zdaj pa vozniki ne bodo vedeli, kam naj peljejo,« se je nasmehnil cesar. »Obrni jih spet nazaj.« In Peter jih je obrnil nazaj, kakor da bi obračal prazne samokolnice.
Nato je Peter prosil, naj mu prinesejo dvanajst konjskih podkev. Vzel jih je vse hkrati v roke in jih poravnal, kakor bi ravnal mehko žico. Dvorjani so se samo čudili. Cesar pa je postal resen. »Peter,« je rekel, »na meji naše dežele stoji turški velikan, težak kakor devet volov. Vsak dan izziva naše ljudi na dvoboj. Dogovorili smo se, da bo ta dvoboj odločil, čigava bo dežela. Si upaš pomeriti se z njim?« »Upam si,« je mirno odgovoril Peter.
Na dan dvoboja sta na širok travnik ob meji prišla oba cesarja, vsak s svojim junakom. Pred bojem so junakoma prinesli jesti. Velikan je zahteval devet hlebov kruha in dvanajst vrčev vina. Peter pa je prosil samo pol hleba kruha in skodelico mleka. Velikan je med jedjo zaničljivo gledal drobnega Petra in se mu krohotal: »Kakšen junak pa je to? Saj je komaj za en zalogaj!«
Potem se je boj začel. Junaka sta se prijela za ramena. Velikan je pritiskal in pritiskal, a Peter se ni premaknil niti za las. Nato je Peter velikana enkrat samkrat stresel, tako močno, da je vse vino v njem zabučalo kakor Kolpa ob povodnji in so mu zaklecala kolena. Peter ga je dvignil visoko nad glavo, ga odnesel do reke in ga z velikim pljuskom posadil v vodo. Velikan je sedel v reki do pasu, moker in osramočen, in ni vedel, kaj se mu je zgodilo.
Ko je turški cesar to videl, je ves bled ukazal svoji vojski, naj se umakne. Vojaki pa so se še obotavljali. Tedaj je Peter izruval visoko smreko in z njo zamahnil, kakor bi pometal z metlo. Vojaki so se razbežali na vse strani in Peter jih je gnal daleč, daleč stran, tja do Belega grada ob Donavi. Za njimi je metal hlode in debla, da jim je zaprl pot nazaj. Od takrat so imeli ljudje ob Kolpi dolgo mir.
Cesar je bil Petru zelo hvaležen. »Prosi, kar hočeš,« mu je rekel. Peter je pomislil na mater in na vas ob Kolpi. »Rad bi, da smem prosto loviti po gozdovih,« je rekel, »in da meni in mojim ljudem ni treba plačevati davkov.« Cesar mu je izpolnil obe želji in mu dal še veliko drugih daril.
Peter Klepec se je vrnil domov k materi. Zgradil si je novo leseno hišo iz tako debelih brun, da so bila za vsako steno dovolj samo tri, položena eno na drugo. Debla je sam prinesel z gore na hrbtu. Pravijo, da je ta hiša še dolgo stala ob Kolpi in da so jo ljudje prihajali gledat od daleč.
Peter pa je ostal tak, kakršen je bil vedno: tih, prijazen in skromen. Svoje moči ni nikoli uporabil, da bi komu storil krivico. Kadar pa je kdo potreboval pomoč, je bil Peter Klepec prvi, ki je prišel. In kadar so mali pastirji na paši zbadali najmanjšega med seboj, so jim stari ljudje rekli: »Pazite se! Kdo ve, morda je prav on novi Peter Klepec.«
Peter Klepec: kratka obnova
Pripovedka · Slovenska ljudska
V vasi Osilnica ob reki Kolpi je z revno materjo živel Peter, droben in šibak pastirček. Drugi pastirji so bili večji in močnejši, zato so ga zbadali in suvali. Na kresni dan so pastirji spustili vole skupaj, da bi se pomerili. Peter je objel svojega vola in mu potožil. Vol je spregovoril in mu svetoval, naj odreže mlado leskovo šibico in z njo udari najmočnejšega vola v vasi. Peter je ubogal, njegov vol je zmagal, Peter pa je dobil neznansko moč.
Hruško tepko je izruval s koreninami vred in jo previdno posadil nazaj. Dva pastirja, ki sta ga hotela natepsti, je dvignil v zrak in ju potresel, drugi pa so se razbežali. Od takrat si ga nihče ni več upal dregniti. Peter je svojo moč uporabljal za dobro. Izkrčil je njivo in pomagal sosedom. Glas o njem je prišel do cesarja na Dunaju. Tam je Peter obračal težke vozove in ravnal podkve, nato pa ga je cesar prosil, naj se pomeri s turškim velikanom, saj bi dvoboj odločil, čigava bo dežela.
Velikan se je drobnemu Petru smejal, a Peter ga je dvignil nad glavo in ga posadil v reko. Ko se turška vojska ni hotela umakniti, jo je s smreko pregnal daleč do Belega grada. Hvaležni cesar mu je izpolnil obe želji. Peter je smel prosto loviti po gozdovih, njemu in njegovim ljudem pa ni bilo treba plačevati davkov. Vrnil se je k materi, zgradil hišo iz debelih brun in ostal skromen in prijazen.
Književne osebe
- Peter Klepec: droben in šibak pastirček, ki dobi neznansko moč, a ostane skromen in dober.
- Vol: Petrov velik in miren vol z belo liso na čelu, ki spregovori s človeškim glasom.
- Pastirji: večji in močnejši dečki, ki Petra zbadajo, dokler ne postane močan.
- Mati: revna žena, s katero Peter živi v majhni bajti na robu gozda.
- Cesar: na Dunaju preizkusi Petrovo moč in ga pošlje v dvoboj.
- Turški velikan: težak kakor devet volov, a ga Peter posadi v reko.
Sporočilo
Tudi najmanjši in najšibkejši lahko nekoč postane močan. Prava moč je v tem, da z njo pomagamo drugim in nikomur ne delamo krivice.
Vprašanja za pogovor
- Kako je Peter dobil svojo veliko moč?
- Zakaj pastirji Petra niso več zbadali?
- Kako je Peter premagal turškega velikana?
- Kaj je Peter prosil cesarja za plačilo in kaj nam to pove o njem?
